Sunday, January 12, 2014

Worst of 2013

Za hec še lestvica najbolj bednih filmov, ki so nam jih servirali v lanskem letu. Tokratni seznam bo nekoliko krajši, saj (na srečo) nisem videl veliko filmov, ki bi me ob ogledu razjezili. Sam dam večini filmov pozitivno oceno že zaradi tega, ker je v njihovo nastajanje nekdo vložil svoj trud, svoje delo in je zanj porabil del svojega življenja, pa čeprav na koncu rezultat ni najboljši. Druga kategorija pa so filmi, ki me ob ogledu razjezijo, ker so tako hudičevo zanič.





















Evil Dead (remake)

Se še spomni kdo filma Evil Dead? Tiste prfuknjene grozljivke z dobrim smislom za humor? Kajti "posodobljena" verzija ni takšna. Gre za nepotreben, nepotreben, nepotreben film. Čemu? Zakaj se je komurkoli zdela dobra ideja posneti ta film? Nezanimivi random najstniki gredo v kočo, kjer jih pobijajo demoni. Brez humorja, brez štosov, z veliko torture. Za posladek pa ima še nekdo jajca na plakat napisati The most terrifying film you will ever experience ... FUCK YOU.


























Welcome to the Punch

Odličnih prvih 5 minut filma, nato pa si je treba ogledati še preostalih 95 minut. Ustvarjalci so se močno trudili kopirati izgled Nolanovih filmov, še posebej jih je (po mojem mnenju) navdihnil The Dark Knight, kljub očitnemu pomanjkanju denarja. Zgodba je kvazi zapletena, vendar se še ustvarjalcem verjetno ne sanja, kaj so želeli povedati. Beda.




























The Great Gatsby

Zakaj so ta projekt dali v roke Bazu Luhrmannu? Roman, po katerem je posnet film, je ena od literarnih mojstrovin 20. stoletja, za njo se je treba zahvaliti F. Scottu Fitzgeraldu, ki je genialno zajel zeitgeist zgodnjih 20-ih let 20. stoletja, ko je Amerika eksplodirala, pojavila se je množica novih bogatašev, stari pa so še oplemenitili svoje imetje, brez ozira na kakšen način se jim je uspelo dokopati do njega. Luhrmann nam na zaslone sicer naslika čudovite podobe razkošja in norih zabav in uživanja, a to je vse. Stvari zelo ubogo kontekstualizira, s tem pa dela veliko krivico romanu. In kateri idiot je režiserju dovolil, da v zgodovinski film o 20-ih letih nagrmadi moderno po(p)srano glasbo, ki jo redno sučejo na MTV? FUCK YOU.


















A Good Day to Die Hard

Prvi film je klasika modernega akcijskega filma in še danes je njegova formula v uporabi. Nadaljevanja so, kakršna pač so (priznam, všeč mi je tudi četrti), a pri vseh je takoj jasno, da gre za Die Hard film. Pri tem pa se človek ves čas sprašuje, zakaj v naslovu piše Die Hard ... Večino časa sem imel občutek, da je nekdo imel v rokah scenarij za nek akcijski film, potem pa so na silo v zgodbo spisali še Bruce Willisa, ki se mu ves čas filma vidi, da si ne želi biti tam. Zakaj, o zakaj? 






















The Impossible

Zgodba o tsunamiju, ki je leta 2004 prizadel JV Azijo. Ta tsunami je, glede na film, ciljal samo na bogate belske turiste, medtem ko domačinov sploh ni prizadel. Domačini na Tajskem pa očitno obstajajo le zato, da lahko služijo bogatim belskim turistom. Pomislite na prtljago teh ubogih ljudi!! Še sreča, da jih na koncu odreši privatni reaktivec, ki družino nemudoma odpelje tja, kamor dejansko imajo tisto, čemur pravimo medicina in zdravstvo. Jebeš Tajsko, saj oni itak niso ljudje.


The sad story of a white family who lost all their luggage while having to see lots of Thai people dying in a tsunami.

Očka je pomemben biznismen, zaposlen pri pomembni firmi, ampak morda mu grozi izguba službe. Na srečo imamo mamico-gospodinjo, ki bi se lahko preživljala z opravljanjem zdravniškega poklica, če bi se stvari zakomplicirale. 


Imagine if a Thai company made a movie about 9/11, and that movie was specifically about the experiences of a Thai family in Tower One. Don’t worry, it’s not a bummer - it’s an uplifting story of how these people escaped death and got home safely. But imagine that, in this Thai movie, every character is Thai. There are white people running around in the background, and two of them have a couple of lines, but every single character in this story about the attack on the World Trade Center is Thai.


Wednesday, January 8, 2014

Best of 2013

Leto 2013 je ponovno izvrglo ogromno število filmov in holivudski izdelki so bili veči ali manj ponovno precejšnje razočaranje. A kljub temu ni težko razumeti "studijskih glav" pri njihovem početju ... če že vržejo 100 in več milijonov v posamezen film, si seveda ne morejo privoščiti pretiranih izgub, za soliden zaslužek je žal treba žrtvovati večino stvari, ki filme delajo odlične. Zato bodimo veseli za vse neodvisnike, ki nam nudijo toliko več filmskih užitkov (pa tudi evropska produkcija ne spi).























13. The Conjuring
 Po dolgem času ponovno horror film, ki me je navdušil. In izpod rok režiserja, ki je, desetletje prej, z brilijantnim filmom Saw povzročil verižno reakcijo t.i. torture porna, ki je za 10 let skoraj povsem uničil horror žanr. Na srečo se je za to odkupil s solidnim Insidious ter zdaj odličnim The Conjuring. Ponovno vidimo strašljive, spakaste obraze, ponovno dobimo srhljivo vzdušje in zares pametno uporabo posebnih efektov. Za resnični strah ne potrebujemo hektolitrov kečapa in kovinskih predmetov, ki prebadajo kožo. Obvezen ogled za vse ljubitelje grozljivk.



12. Machete Kills
  Letos smo vendarle dobili (vsaj zame) težko pričakovano nadaljevanje Mačete, odbitega, krvavega in norega filma Roberta Rodrigueza. Žal je film doživel zelo hladen sprejem (celo med feni originala) in tega ni težko razumeti, saj ta film deluje bolj kot parodija Mačete, ne pa "resno" nadaljevanje. Ampak užival sem v vsaki sekundi te noričnice. Kdo si ne želi gledati ašašina, ki si dobesedno sname obraz po vsakem umoru, kdo si ne želi videti Carlos Sheen-Esteveza kot ameriškega predsednika, kdo si ne želi videti Sofie Vergare s strojnico za joške & cock gunom? In predvsem, kdo si ne želi videti psihopatsko zlobnega Mela Gibsona? Le za ljudi s posebnim okusom.




11. Side Effects
Trilerji z mnogimi zapleti in spletkami so lahko prave zmešnjave, a če imajo ustvarjalci pravi pristop, so lahko odlični. Chaning Tatum se zaradi finančnih prevar znajde v zaporu,  SPOILER Rooney Mara pa se želi izmazati z umorom, da bi lahko srečno živela s svojo ljubico Catherine Zeta-Jones. Jude Law je zabit (naiven) moški, ki se znajde s prstom v riti,  nato se znajde pred zajebano nalogo. Želel bi si več takšnih filmov.


Fan made poster.

10. Prisoners
 Temačna drama o ugrabitvah otrok. Foter Hugh Jackman in detektiv Jake Gyllenhaal vsak na svoj način iščeta ugrabljeni deklici, čeprav imata odgovor tik pred nosom. Na žalost film proti koncu izgubi formo, kar ne pokvari vtisa, Wolverina pa čaka temačna prihodnost.


Fan made poster.


9. The Place Beyond the Pines
 The Place Beyond the Pines je 3 za 1, kar pomeni, da gledalec dobi 3 različne filme zapakirane v enega samega. Najprej spremljamo zgodbo Ryana Goslinga, nato Bradleya Cooperja in na koncu še zgodbo njunih sinov. Nepričakovani zapleti, drama, odlične predstave vseh igralcev. In other words: dolgočasen in razvlečen ;).


Fan made poster.

8. The Best Offer
Film, ki ima na Rottentomatoes oceno 39 (manj kot Paranormal Activity 5) in na Metacritic 44, je zagotovo za en drek, kaj ne? NE! Sicer ne vem, kakšne droge občasno ali redno jemljejo nekateri vidni filmski kritiki, ampak ta film je fantastičen. Zgodba je res, čeprav zavita v tančico skrivnosti, bolj preprosta in končni twist ni tako zelo presenetljiv, vendar to sta dve precej nepomembni kritiki. Film je tematsko zelo zanimiv, tehnično brezhiben, najbolj pa navduši igralska zasedba z Geoffreyjem Rushem na čelu. Obstaja velika možnost, da ne bo všeč tistim, ki jim je Thor 2 najboljši film leta.




7. Le Passe
Powerful family drama bi rekli Američani. Iranski režiser Farhadi, ki je posnel že niz kvalitetnih filmov, nazadnje je izstopal A Separation, tudi tokrat ne razočara, vrže nas v svet iranskih priseljencev v Franciji in njihovih težav, s katerimi se moramo spopadati prav vsi.  Ob starševskih prepirih najbolj najebejo otroci.



6. Gravity
Alfonso Cuarón blows our minds again. Ime si je ustvaril z Y Tu Mama Tambien, nato pa je eksplodiral z enim najboljših filmov 21. stoletja Children of Men. Verjetno je v ta film vložil toliko truda, da je potreboval kar nekaj let počitka, vendar se je čakanje izplačalo.  Gravity zares ima dokaj plitko zgodbo in površno okarakterizirane like, vendar mu je vse to oproščeno, saj nam je serviral pravi vizualni spektakel, pred katerim se lahko skrijejo vsi Michael Bayi in Iron Mani in kaj je še tega sranja. Hkrati tudi prvi 3-d film, pri katerem nisem obžaloval nakupa dražje karte, saj se je povsem izplačalo. Zdaj lahko samo upamo, da se bo holivud iz tega kaj naučil. Hint (ne bo se).


Fan made poster.

5. Mud
 Verjetno ne bomo nikdar vedeli, kaj se je 3 leta nazaj premaknilo v glavi Matthewa Mcconaugheyja, lahko smo le veseli, da je to tega prišlo. Iz igralca, ki je izgubljal čas v bednih komedijah, se je prelevil v igralsko pošast, ki ima zdaj za sabo že cel niz odličnih predstav (Bernie, Killer Joe, Lincoln Lawyer) in zdaj še film Mud, kjer igra lokalnega odpadnika. Film sicer nosi njegov naslov in vse v filmu se vrti okoli Muda, vendar v glavnih vlogah srečamo najstniška prijatelja, ki sta jih odlično upodobila Jacob Lofland in Tye Sheridan.





4. Jagten
Kaj se zgodi, ko otrok pove nekaj nepomembnih besed, vsi odrasli pa v njih prepoznajo obtožbo pedofila? Mads Mikkelsen je vzgojitelj, ki se mora soočiti s to grozljivo obtožbo, proti kateri se noben človek ne more braniti. Naša družba vseskozi potrebuje grožnjo, ki omogoča njen obstoj in naj se lov na čarovnice prične.




3. Django Unchained
Kot 15 letni mulc sem si prvič pogledal Trantinov film in vse od takrat sem zaljubljen v tega režiserja, ki me do zdaj še ni razočaral (ne, niti z Death Proof), tudi zgoraj omenjeni zažiga! Osvobojeni suženj gre reševati svojo zasužnjeno ženo in s sodelavcem pri tem pobijeta cel kup umazancev. Shut up and take my money.

Fan made poster.
2. Rush
Daniel Brühl in Chris Hemsworth sta velika dirkaška rivala Niki Lauda in James Hunt, čeprav Lauda ne ve, zakaj? Velika rivala na stezi, ki pa drug drugega ne sovražita, ampak si zavidata, saj oba živita po povsem nasprotujočih si življenjskih filozofijah. Hunt bi bil rad bolj discipliniran in umirjen, Lauda bi rad bil večji plejboj in bolj priljubljen med ljudmi. Hunt je v kratkem času živel bolje in hitreje, Lauda je osvojil več zmag in naslovov. Hunt je pofukal več pišk in spil več alkohola, a je umrl pri 46ih zaradi srčnega napada. Lauda je ostal zvest ženi, živel je relativno dolgočasno življenje in na koncu je postal milijonar. Kaj je bolje? Odvisno od tega, kakšna oseba ste.


 


1. Hannah Arendt
 Verjetno za večino ljudi bedna izbira, a ta je pogojena s poklicno in študijsko indoktrinacijo. Film sam je precej povprečen biografski izsek iz življenja ene največjih intelektualk vseh časov Hanne Arendt, vendar film vzpodbudi gledalca, da vsaj nekoliko razmišlja o resničnih problemih sveta, vesolja in nasploh vsega. Ta zapis sicer ni namenjen, da postane wall of text, a nekaj stvari je treba razložiti. Hannah Arendt je bila židovska študentka (in menda ljubimka) enega največjih filozovov 20. stoletja Martina Heideggerja, ki se je nato prostovoljno pridružil nacistični partiji in njen član je ostal vse do leta 1945. S to potezo je postal rektror univerze v Freiburgu, kjer je zamenjal židovskega kolega, s položaja pa je sam odstopil že naslednje leto.


 What stuck in the minds of these men who had become murderers was simply the notion of being involved in something historic, grandiose, unique ("a great task that occurs once in two thousand years"), which must therefore be difficult to bear. This was important, because the murderers were not sadists or killers by nature; on the contrary, a systematic effort was made to weed out all those who derived physical pleasure from what they did. The troops of the Einsatzgruppen had been drafted from the Armed S.S., a military unit with hardly more crimes in its record than any ordinary unit of the German Army, and their commanders had been chosen by Heydrich from the S.S. élite with academic degrees. Hence the problem was how to overcome not so much their conscience as the animal pity by which all normal men are affected in the presence of physical suffering. The trick used by Himmler — who apparently was rather strongly afflicted by these instinctive reactions himself — was very simple and probably very effective; it consisted in turning these instincts around, as it were, in directing them toward the self. So that instead of saying: What horrible things I did to people!, the murderers would be able to say: What horrible things I had to watch in the pursuance of my duties, how heavily the task weighed upon my shoulders!

Hannah Arendt je pred nacizmom uspela pobegniti v ZDA, kjer je napisala nekaj (za filozofijo in historiografijo) najpomembnejših del 20. stoletja (glej predvsem: Izvori totalitarizma). Leta 1961 se je udeležila sojenja Adlofu Ecihmannu v Jeruzalemu, na to temo je po vrnitvi napisala članek, ki je šokiral javnost, saj je v njem med drugim omenila tudi to, da so židje sami sebe (prek voditeljev židovskih skupnosti po Evropi) s seznami, ki so jih sami sestavljali in nato posredovali nacistom, pošiljali v taborišča, in da bi bilo število žrtev precej nižje, če bi bile židovske skupnosti slabše organizirane.


The sad truth is that most evil is done by people who never make up their minds to be either good or evil.