We should never forget that Hollywood was built by Europeans, and the old Jewish boys from Eastern Europe.
 | |||
| Rudolph Valentino - Italijan |
Razbohotenje ameriške filmske industrije in utrditev studijskega sistema sta povzročila veliko potrebo po vedno novih talentih na vseh nivojih filmske produkcije, zato so jih vedno pogosteje začeli iskati v tujini. Zelo pomemben vir dobička so bili tudi izkupičkih od prodanih kart v tujini, kar je bil še dodaten razlog, da so v holivud novačili tujce. Videti je bilo, da so ameriški filmi univerzalni, saj so bili zelo priljubljeni po vsem svetu, celo na Japonskem, medtem ko so japonski filmi težko uspeli v Evropi ali v ZDA (enako je bilo z nemškimi filmi v Rusiji ali z ruskimi filmi v Italiji) in to je dajalo ameriškim filmom veliko prednost. Poleg tega je bilo novačenje dobro izobraženih in tehnično izjemno usposobljenih tujcev hitrejša in cenejša rešitev, kot pa vlaganje v domače kadre, hkrati pa so s tem še oslabili konkurente, saj so vsi najboljši odhajali čez lužo. In tukaj se pojavi nekakšna zanka - ker je postala ameriška filmska industrija tako močna in ker so bili ameriški filmi splošno priljubljeni po vsem svetu, so z lahkoto privabljali najboljše tuje kadre, zaradi njih je postala ameriška produkcija še bolj mednarodna in ameriški filmi še bolj priljubljeni. Seveda pa je že v prejšnjem zapisu omenjeno, da so bili evropski priseljenci tisti, ki so ameriško filmsko industrijo sploh postavili na noge.
V tridesetih so začeli po Evropi korakati nacisti, kar je med mnogimi nemškimi filmarji povzročilo preplah (še posebej, ker jih je bila večina židovskega porekla) in množično izseljevanje iz Nemčije, Avstrije in drugih držav. Nemški element v holivudu je bil že pred tem zelo močan: Erich von Stroheim (Greed), Ernst Lubitsch (Trouble in Paradise), William Wyler (Wilhelm Weiller, z 11 oskarji nagrajen Ben Hur), konec 20ih se jim je pridružil Josef von Sternberg, ki je v začetku 30ih posnel serijo neznansko uspešnih filmov z Marlene Dietrich.
 |
| Billy Wilder |
Zagotovo sta najbolj znana ubežnika pred nacističnim režimom Billy Wilder (roj. Samuel Wilder) in Fritz Lang (roj. Friderich Christian Anton Lang), ki sta s svojim ustvarjanjem močno vplivala na filmsko umetnost samo. Poleg njiju so se v ZDA zatekli še nekateri drugi, npr. igralci Peter Lorre (roj. László Löwenstein, Maltese Falcon, Casablanca,), Paul Henreid (roj. Paul Georg Julius Freiherr von Hernried Ritter von Wassel-Waldingau, Now, Voyager, Casablanca) režiserja Otto Preminger (Laura) in Douglas Sirk (roj. Hans Detlef Sierck, Written on the Wind) scenarist Bruno Frank (The Hunchback of Notre Dame), scenaristka Vicki Baum (Grand Hotel) direktor fotografije Franz Planer (Breakfast at Tiffany's), producent Henry Blanke (Treasure of the Sierra Madre) itd. V tem času je v ZDA odšlo okoli 2500 ljudi, ki so našli službo v holivudu, mnogi so delali za nizke plače. Seveda so v ZDA odhajali še mnogi drugi umetniki, filozofi in učenjaki, filozof Walter Benjamin, ki mu ni uspelo pobegniti, je raje storil samomor, kot da bi se pustil ujeti nacistom. V 40ih je nastalo kar nekaj filmov, pri katerih so večino dela opravili evropski izseljenci, najbolj znan je Casablanca, zelo zanimiv je tudi Sirkov Hitler's Madman, neodvisen film, kjer so bili producenti, igralci, scenaristi in igralci nemški prebežniki. Film je odkupil in dal v obtok MGM.
 |
| Fritz Lang |
Posebej velja omeniti zgodbo Fritza Langa, ki je ne more nihče, razen njega samega, z gotovostjo potrditi. Fritz Lang je postal režiser že v 20ih letih, do leta 1933 pa je že posnel mojstrovini Metropolis in M. Ko so nacisti prišli na oblast je ravno snemal film The Testament of Dr. Mabuse, ki so ga nove oblasti prepovedale. Bil je židovskega porekla, njegova takratna žena pa je postala goreča privrženka nacistične stranke, zato sta se kmalu ločila. Kljub temu, da so prepovedali njegov najnovejši film, ga je menda k sebi poklical Joseph Goebbels, da bi mu ponudil vodenje UFE, saj je bil navdušen nad njegovim delom. Po lastnih besedah se je ravno tedaj odločil, da bo pobegnil, kar je storil še isti dan, čeprav nekateri njegovi znanci te zgodbe niso potrdili. V ZDA je večinoma snemal filme noir (Ministry of Fear, Scarlet Street, The Big Heat). Billy Wilder je iz Nemčije pobegnil leta 1934, mnogo njegovih sorodnikov pa je doletela tragična usoda (njegova mati je umrla v taborišču Plaszow, očim v taborišču Belzec, babica pa v getu Nowy Targ). Tudi on se je posvetil filmu noir, ampak snemal je tudi komedije. V svoji karieri je ustvaril nekaj izjemnih umetnin, ki so še danes med največjimi klasikami filmske umetnosti (Double Indemnity, Sounset Blvd., Stalag 17, Some Like It Hot).
Vso to dogajanje je, prav neverjetno, povzročilo "izbruh" t.i. holivudske zlate dobe (fašizem+nacizem+zvočni film+barvni film+priseljenci+huda gospodarska kriza = zlata doba ....), ki je enega od vrhuncev dosegla leta 1939, ko so v kina poslali filme: Gone With the Wind, The Wizard of Oz (ta dva sta edina, ki sta se "ohranila" še do danes), Union Pacific, Of Mice and Men, Stagecoach, Goodbye Mr. Chips, Ninotchka, Mr. Smith Goes to Washington, Destry Rides Again, Young Mr. Lincoln, The Roaring Twenties, Only Angels Have Wings, Gunga Din. Kot zanimivost lahko omenim še to, da so leta 1939 rojeni režiserji Francis Ford Coppola, William Friedkin in Peter Bogdanovich.
Leta 1939 se je zgodilo še nekaj pomembnega - producent David O. Selznick (sin ukrajinskih judovskih staršev, producent pri Gone With the Wind) je v Angliji podpisal sedemletno pogodbo z Alfredom Hitchcockom, ki je bil takrat v ZDA že zelo dobro poznan. Leta 1940 je posnel film Rebecca, ki je dobil oskarja kot najboljši film leta, edini Hitchcockov oskar v karieri (true story).
Znano je (pa naj bo še tako presenetljivo), da so v holivudu prvih nekaj let precej dobro sodelovali z nacističnim režimom v Nemčiji, na to temo je bilo napisanega že precej. Proti koncu 30ih in predvsem po anšlusu so vendarle obrnili ploščo in začeli bolj direktno kritizirati nemške oblasti, eden prvih filmov, ki so direktno napadli nacizem je bil The Mortal Storm režiserja Franka Borzageja (sin italijanskih staršev). Bolj kot se je bližala vojna, bolj so nemške oblasti nazaj v domovino vabile nekatere svoje dragulje, med drugim Marlene Dietrich, ki jih je zavrnila in je 1939 zaprosila za ameriško državljanstvo, nato pa je postala zelo dejavna v vojski, saj je nastopila na številnih predstavah za vojake. Za svoje delo je prejela ameriško Medal of Freedom in francosko Légion d'honneur.
Po Pearl Harborju se je v filmsko industrijo vmešala tudi vlada, ki je s studii dosegal dogovor o proizvajanju bolj propagandno naravnanih filmov, ki bi podpirali ameriške vojaške napore in dosegli podporo za vojno med ljudmi. Posneli so kup filmov o vojni Dive Bomber, Wake Island, Guadacanal Diary, The Story of G.I. Joe, Edge of Darkness, The Purple Heart, A Walk in the Sun in še na tone drugih. Vojne je bilo naposled konec in leto 1946 je postalo najuspešnejše leto v zgodovini filma do tedaj, Evropa in Japonska sta bili v ruševinah in pot za popolno amerikanizacijo pop kulture je bila odprta. Več o tem v naslednjem zapisu.
