Skyfall: Bond praznuje abrahama

Daniel Craig se še tretjič vrača kot 007, producenti pa nam, po razočarujočem Quantum of Solace, ponovno predstavijo odlično bondiado, ki se ponaša z odlično akcijo, odličnimi predstavami igralcev in solidnim scenarijem, hkrati pa kar naprej mežika gledalcem in se spogleduje s preteklostjo. V opening creditsih blesti Adele.

Bond: A gun and a radio. Hardly Christmas, is it?
Q: What did you expect, an exploding pen? We don't do this sort of thing anymore.

Produceti so se pametno znebili Marca Forsterja, ki sicer res v roke ni dobil najboljšega scenarija, vendar k podobi filma Quantum of Solace s hiperaktivno kamero in (pre)hitrimi rezi ni prispeval kaj pozitivnega. Za krmilom Skyfalla zablesti "resen" režiser, ki je doslej snemal zgolj resne drame (American Beauty, Revolutionary Road itd.), Sam Mendes. Takoj je opazno, da so mu liki in razvoj zgodbe pomembnejši od eksplozij, adrenalinskih pregonov in strelskih obračunov, pa čeprav je tudi teh v filmu več kot dovolj in izgledajo zares spektakularno. Vidi se, da se je Mendes zares 100 % posvetil svojemu delu na vseh nivojih.

Zgodba se začne v Carigradu in nas prek Šanghaja pripelje v Anglijo in v zaključku še na Škotsko. Čeprav scenarij ni najbolj "svež", saj smo ga že videli v malce drugačnih različicah v več filmih (najbolj v oči bode glavni bad guy, ki se pusti namerno ujeti, da lahko dalje izvede svoj načrt; le kdo je že kaj takšnega storil ... razen Lokija, Jokerja, Sentinel Prima, če naštejem samo nekatere v zadnjem času), vseeno uspe ves čas risati za Bonda nov teritorij, kamor do sedaj ni odšel še noben od predhodnikov (kar nam odpre nove globine Bondovega lika), istočasno pa uspe utelesiti (ufilmiti??) vse, kar je bondovska franšiza že prikazala v preteklih 50 letih, vendar z bolj temačnim pristopom, saj so pisci so dokaj posrečeno dodali tudi nekaj humora in bolj šaljivega tona, ki ne izpadeta bebavo in neumno. Daniel Craig znova odlično prikaže bolj ranljivega težavnega Bonda, ki ga v tej izdaji začnejo dajati tudi leta, Javire Bardem je izjemno zanimiv bad guy, ki s svojim cinizmom in svojo naveličanostjo nad dogodki v filmu skoraj ne spada v le-tega, kar v filmu samem pa že odgovarja na morebitno negodovanje občinstva nad potekom zgodbe. Povsem odpiljen lik. Za povrh pa kaže še zelo seksualna čustva do Bonda, ki mu ne ostane dolžan. Standardno odlična je tudi Judi Dench, ki se na žalost poslavlja od franšize (SPOILER, M UMRE, hehe). Na žalost so tokrat zelo malo (skoraj 0) časa posvetili bondovskim dekletom, ki gole kože ne pokažejo kaj prida, niti na noben način niso zanimive ali izstopajoče, čeprav imajo za sabo tragične zgodbe. Tukaj se je bolje odrezal celo Quantum of Solace.

Raoul Silva: Just look at you. Chasing spies. England, the Empire. MI6. So old fashioned.

Tehnično je film skoraj popoln, fotografija je izjemna, na nekaj mestih že skoraj preveč artistična, akcijske sekvence so dih jemajoče in dokaj primerno izvedene (niso bebave), a so hkrati zares orjaške (povsem primerljive z Nolanom ali Bayem, vendar bolj logične in bolje vstavljene v zgodbo).  Treba je sicer priznati, da Craig kljub temu v dveh prizorih teče hitreje od eksplozije in udarnemu valu "pobegne". Na koncu pride na vrsto tudi ena od največjih eksplozij, ki sem jim bil priča v filmih.

Ponovno snidenje s starim prijateljem.

Film bo (po mojem mnenju) zadovoljil vse ljubitelje akcije, kaj pa menijo hardcore Bond fani, pa se mi ne sanja. Če vam je Casino Royale eden od boljših Bondov, boste navdušeni tudi nad Skyfallom. Sam Mendes in producenti so imenitno združili resnobnost in dramatičnost Casina Royale s starejšimi bolj "prozornimi" Bondi.

Pozabljena legende: Norma Shearer

Norma Shearer

Skozi zgodovino so imele ženske le dve možnosti: bile so bodisi svetnice bodisi kurbe. Ta podoba se je po koncu antike, ko je primat največje avtoritete prevzelo krščanstvo, le še okrepila. S prihodom zvoka v film in z manjkom trdnega, osrednjega organa cenzure, so postali filmi zgodnjih 30ih bolj drzni. Tak bolj sproščen in realen prikaz življenja, ko so se "dobra" dekleta za nekaj časa odlepila od štedilnikov in začele spoznavati same sebe pa ni trajal dolgo. Za kratek čas v obdobju holivudske zgodovine (pred letom 1966) so namreč tudi "dobra" dekleta lahko imela aktivno spolno življenje, lahko so živela "na koruzi" in lahko so bila samska in ne hkrati še device.

In prva, ki je tlakovala pot bolj modernemu prikazu žensk na filmskem platnu je bila Norma Shearer, največja filmska zvezda svojega časa. V filmsko industrijo je vstopila leta 1920, ob začetku jazz dobe (kot je to obdobje poimenoval F. Scott Fitzgerald). To je bil čas kulturnih sprememb (podobno, kot so bila 60ta leta čas sprememb v drugi polovici 20. stoletja), napredek v medicini je pripeljal tudi do novih, bolj praktičnih kontracepcijskih sredstev, ki so močno vplivala na spolno življenje ljudi v tistem času, ženske so dobile volilno pravico, vsaka družina si je lahko privoščila avtomobil, velika večina domov je že imela električne napeljave, na sceno je stopil radio in ljudje so množično pričeli obiskovati kinematografe. Za moderne mlade ženske so skovali besedo flapper, ki je opisovala ženske, ki so kadile, nosile kratke lase, vozile avtomobile, poslušale jazz, plesale charleston in so dojemale seks kot vsakdanjo stvar, s katero se ni treba pretirano obremenjevati. Niti prohibicija ni mogla ustaviti teh sprememb, vse skupaj se je zlomilo šele s črnim torkom, leta 1929. Ampak šele takrat je holivud, ki je vedno nekaj let "zadaj", začel prikazovati flapperke tudi v filmih.

She is opposed to the double standard of morality, and favors a law prohibiting it. The Flapper has forgotten how to be simple; she seldom blushes; it is impossible to shock her.

V začetku 20. stoletja je priklenjanje žensk za štedilnike doseglo vrhunec, saj so njihovo manjvrednost začeli tudi znanstveniki. Strokovnjak za lobanje Carl Vogt je opravil mertive na ženskih lobanjah in njegov zaključek je bil, da ženska vseskozi živi v nekakšnem vmesnem stanju med otroštvom in odraslostjo. Še vedno je veljalo dejstvo, da je popolna ženska takšna, ki je čista tako v mislih, kot v dejanjih (torej ne samo, da se mora upreti svojim seksualnim mislim, sploh naj jih ne bi imela). Tudi igralke, ki so želel postati zvezde, so zato morale še v 20ih letih igrati krepostne, nedolžne in svetniške, tudi z Normo Shearer ni bilo nič drugače (največja zvezda tega časa je bila Mary Pickford). Norma je začela filmsko kariero na vzhodni obali, a jo je kmalu opazil Irving Thalberg, ki jo je leta 1923 pripeljal v holivud, njen najstarejši še ohranjen holivudski film je Lucretia Lombard iz leta 1923. 

Do leta 1927 je nastopila v 13 filmih za MGM in vsak od teh je studiu prinesel lep dobiček. Leta 1924 se je pričelo sodelovanje z režiserjem Monto Bellom, s katerim je posnela kar nekaj filmov, štirje so se ohranili do danes. Najpomembnejši izmed teh je Lady of the Night (1925; dosegljiv je na karagargi), saj je pomenil novo stopnico v karieri Norme Shearer - po nastopu v tem filmu jo je MGM prenehal posojati drugim studiem, saj je postala prevelika atrakcija, prinašala je preveč denarja, leta 1927 pa se je še poročila z glavnim producentom pri MGM Irvingom Thalbergom. Tedaj je studiu že prinašala največ denarja med vsemi zvezdami (in zvezdniki). Vse neme vloge, v katerih je nastopila, so sicer prikazovale bolj moderno žensko 20ih let, vendar pa niso oporekali moralnim predpisom, ki nam jih je pred okrog 2000 leti predpisal the one and only. Kmalu jo je začelo skrbeti, da se bodo ljudje naveličali njene filmske persone, zato se je odločila za spremembo "imidža" in ravno pravi čas je na sceno prispel tudi zvok. Njeni novi filmi so prikazovali ženske, ki kršijo stoletja stara moralna prepričanja a še vedno ostanejo "dobre" in obdržijo tudi simpatije gledalcev. Ta poteza se je izkazala za genialno, saj so ljudje "ponoreli" za njenimi filmi in postala je ena največjih zvezd svojega časa (ob bok se ji je lahko postavila le Greta Garbo).

Eden najpomembnejših filmov v njeni karieri je The Divorcee (1930), ki je za dolga desetletja utonil v pozabo, dokler ga niso v 90ih na svetlo privlekli pri TCMu in ga hkrati izdali tudi na VHSu. V tem filmu ji mož pove, da jo je prevaral z drugo žensko, a da to ni "nič pomenilo". Norma hitro reagira in "poravna račune" tako, da moža prevara z njegovim prijateljem, ko mu to pove, je njen mož močno šokiran in ugotovi, da ne obstaja kaj takšnega kot "nič ni pomenilo", sledi ločitev, a se na koncu zopet najdeta. Za ta film je osvojila celo oskarja.

After hundreds of years of mild complaisance to wifely duties, modern women have awakened to the knowledge that they are sexual beings. And with this new insight the sex side of marriage had assumed sudden importance (Carlyn Manasses, Phylis Blanchard, 1930).

To je bil prvi film, ki se je odkrito spopadel s t.i. dvojnim standardom: če vara mož, ni to nič posebnega, če vara žena, je to ena od največjih katastrof, ki lahko doleti moškega.

What should an ex wife do? Spend her days doing good deeds? Going to bed at night with suitable books?

 Kaj takšnega si Julia Roberts ni upala storiti niti v letu 1995 v filmu Something to Talk About.

Nato je posnela še 2 (za tiste čase) bolj provokativna filma, prvi je A Free Soul, kjer se pojavi tudi mladi Clark Gable, Norma pa igra mlado žensko iz zelo ugledne družine, ki si vzame gangsterja Gabla za prijatelja z ugodnostmi (friends with benifits), čeprav on že razmišlja o poroki. Drugi je bil Strangers May Kiss, kjer na spolno avanturo v Evropo.

I'm in an orgy, wallowing. And I love it.

Kristjani, židje in drugi reakcionarji so seveda besneli.

It would be difficult to exaggerate my revulsion at this picture. This picture is a reflection of the initiatory stages of the degeneration of people. It embodies and personifies the warped moral sense that has disintegrated every previous civilized nation ... Miss Norma Shearer is silly and unattractive when she is supposed to be a pure young thing having her first love affair; but she is very attractive and appealing after she has become a high-class harlot.

Kljub temu so obiskovalci filmskih predstav pridno prinašali denar in studiji so se trudili, da bi posneli vse več "provokativnih" filmov, v holivud so začele prihajati nove igralke, ki so se nato uspešneje od Norme Shearer uspele zasidrati v ljudsko zavest, predvsem zato, ker so pametneje izbirale vloge po vzpostavitvi produkcijskega kodeksa, a brez Norme ne bi postale zvezde. Najbolj znana imena so: Carole Lombard, Loretta Young, Jean Harlow, Ruth Chatherton, Marlene Dietrich, Bette Davis, Barbara Stanwyck, Claudette Colbet in še nekoliko kasneje Katherine Hepburn.

Z upokojitvijo leta 1942 je Norma Shearer utonila v pozabo, za dolga desetletja so njeni filmi izginili, ponovno so jih "odkrili" šele v 90ih, ko so na novo ocenili tudi njen ne samo na filmsko zgodovino, ampak tudi na podobo žensk v filmih.