Holivud pred produkcijskim kodeksom (Pre-code Hollywood)

Joan Blondell na promocijski fotografiji; 1932

Night Nurse

Izraz "pre-code era" se nanaša na obdobje v holivudski zgodovini, ki je trajalo približno od leta 1929 do  1. julija 1934, ko so studiji začeli izvajati  strogo cenzuro svojih filmov. V ZDA je bila politika glede primernih in neprimernih vsebin v filmih v rokah lokalnih oblasti, s katerimi so se pogajali filmski studiji, s 1. julijem 1934 pa je o tem začel odločati centraliziran organ t.i. produkcijski urad. Filmi iz tega obdobja so se ponavadi ukvarjali z bolj odraslo, družbenokritično in seksualno tematiko. S podobnimi rečmi so se holivudski filmi  ponovno odkrito začeli ukvarjati šele sredi 60ih let. Produkcijski kodeks je imel na podobo filmov tako močan vpliv, da lahko za filme izdane leta 1934 hitro ugotovimo, ali so prišli v kina pred ali po 1. juliju. Potrebno je poudariti, da filmskih studijev dejansko nihče ni prisilil, da morajo upoštevati produkcijski kodeks (v resnici je produkcijski kodeks nastal že leta 1929, vendar so ga vsi enostavno ignorirali), so pa ameriški rimokatoliki ustanovili svoje gibanje in organizirali množične proteste in hkrati grozili z bojkotom filmske industrije, če se tega kodeksa ne bi upoštevalo. Studijski šefi so se seveda ustrašili izpada dobička, zato so hitro pristali na upoštevanje stroge cenzure. 

Začetki produkcijskega kodeksa segajo že v zgodnja 20ta leta, ko so se številni filmski zvezdniki znašli v ogromnih škandalih, kar je povzročilo razprave o moralnih vrednotah filmske industrije. Leta 1929 so se v Chicagu zbrali katoliški intelektualci ter duhovniki, kjer so sprejeli etični kodeks, saj so s prihodom zvoka postali filmi vse bolj drzni in provokativni. Nato so so se sestali s šefi velikih studijev, ki so ta kodeks tudi sprejeli, a ga kljub temu niso upoštevali, saj klerikalci niso imeli v rokah nobenega vzvoda, ki bi studije prisilil k poslušnosti. Šefi studijev pa so misleč, da bodo s hitrim sprejetjem kodeksa na hitro odpravili katoliško srenjo, vso stvar vzeli preveč "na lahko", saj se večina poznavalcev strinja, da studiji nikdar ne bi sprejeli kodeksa, če bi ga morali dejansko upoštevati. Kodeks namreč ni bil zgolj seznam stvari, ki ne pašejo na filmska platna, ampak je bil listina, po kateri bi bili filmski ustvarjalci dolžni širiti konzervativno ideologijo in tradicionalne (katoliške) vrednote, film pa bi bil medij, ki bi to omogočal.

•  Tako npr. seks izven zakonske zveze ni smel biti prikazan kot nekaj privlačnega in lepega, ni smel zbujati strasti in pozitivnega odziva občinstva in ni se ga smelo prikazati kot dopustnega.
• Plesni prizori ne smejo vzbujati čustvene reakcije, ne sme biti pretiranega gibanja prsi.
• Vsak zločin mora biti kaznovan, storilec ne sme vzbujati simpatij pri občinstvu.
• Prepovedano je norčevanje iz uradnih oseb, politikov in duhovnikov. Duhovniki tudi ne smejo biti prikazani komično in ne smejo biti "bad guysi".
• Prepovedano je prikazovanje preprodajanja in uporabe drog.

Filmi bi na ta način lahko prikazovali zgolj precej izkrivljeno podobo resničnega sveta, kakšna resna družbena kritika pa bi bila precej otežena. Na srečo studiji v začetku 30ih let niso upoštevali teh predpisov in smernic, snovalci kodeksa pa so bili nemočni.

Filmi posneti v tem obdobju so zelo zanimivi zato, ker niso bili posneti po natančno določeni formuli (kot kasneje v zlati dobi studijev - čeprav nekateri najbolj legendarni izdelki izhajajo iz te dobe in ne pre-code), ampak so se lahko na izvirne načine ukvarjali z najrazličnejšimi tematikami, pisci in režiserji so se lahko povsem odkrito in neposredno "spopadli" s problemi in težavami, ki so povzročali nemir in stres med ljudmi tistega časa. 

Baby Face

Izjemno pomembno vlogo (pravzaprav najpomembnejšo) v tem času so imele ženske. Ženske so prinašale studijem največ dobička, zaradi žensk so ljudje drli v kina, ogromno filmov je bilo t.i. "ženskih" filmov, ki so se ukvarjali z žensko v glavni vlogi in njenimi problemi. Ženske so bile prikazane precej bolj resnično; bile so večplastne, kompleksne in predvsem samozavestne, v naslednjih letih pa so lahko bile predvsem dobre deklice, zveste žene ali pa pokvarjene cipe in nič vmes. Na splošno so filmi zelo odkrito raziskovali spolnost, zakonsko zvezo, medčloveške odnose, kapitalizem, družbo, kriminal, vojno, korupcijo itd., pri tem pa so z različnih zornih kotov prikazali obstoječe družbeno-moralne norme. Najbolj zabavno ob tem je, da so bili konservativci v tistem času v velikih skrbeh zaradi morale v holivudu, čeprav je v tem času v holivudu nastalo največj filmov, ki so se ukvarjali ravno z moralo. A na žalost klerikalci o morali ne želijo debatirati in je raziskovati, zadovoljni so šele, ko vsi brez vprašanj upoštevajo njihovo moralo. Leta 1934 je nastala Katoliška liga spodobnosti, ki je pozivala vse vernike po ZDA k bojkotu filmov, organizirali so tudi množične proteste. Njihov predstavnik Joseph Breen, eden od piscev kodeksa, se je ponudil za posrednika med studiji in ligo, studiji so pokleknili pod težo pritiska in pristali na strogo upoštevanje kodeksa. Ustanovili so tudi produkcijsko pisarno, ki je s svojim žigom odobrila vsak posamezen film.

GreenCine Recommends...
For those new to pre-Code, here is a list of some particular favorites, listed in chronological order:

• The Divorcee: A milestone of the area, and one of the best films about marriage Hollywood ever produced. (Only on VHS for now.)
• Waterloo Bridge: Poignant James Whale film that, unlike the remake, depicts prostitution in gritty terms. This is Mae Clarke's true legacy - not getting hit with a grapefruit in The Public Enemy.
• Blonde Crazy: Cagney at his most youthful and rambunctious; Joan Blondell at her most beautiful.
• Dr. Jekyll and Mr. Hyde: Memorable performances from Fredric March in the title role and by Miriam Hopkins as Ivy the cockney barmaid.
• Red-Headed Woman: Thoroughly outrageous film, with Jean Harlow as an almost demented gold digger who is willing to do anything and destroy anybody to get money.
• I Am a Fugitive From a Chain Gang: A masterful protest film, starring Paul Muni and directed by Mervyn LeRoy.
• Gabriel Over the White House: A scorching view of Depression-era America and an exploration of the advantages of a benevolent dictator.
• The Gold Diggers of 1933: An absolute gem, directed by Mervin LeRoy, with choreography by Busby Berkeley. The film combines ribald sex comedy with impassioned social commentary about the costs of the Depression and of governmental indifference. This second element starts slow but comes into full bloom during the unforgettable climax.
• Baby Face: The uncut original version, rediscovered in 2005, is not only more risqué, it's also a much better movie than the released version. Barbara Stanwyck is at her hard-boiled best.
• Queen Christina: Garbo's best movie, and one of the most sophisticated and humane explorations of sex and gender that Hollywood has ever produced.
• The Scarlet Empress: The very last pre-Code. Released in America through a technicality a few months after the imposition of the Code, this Von Sternberg-Dietrich effort features nudity, perversity and licentiousness, in a thoroughly baroque atmosphere. 

Več na:

• http://www.greencine.com/
• http://conservapedia.com/Motion_Picture_Production_Code