Friday, July 27, 2012

The Dark Knight Rises

Razočaranje ... prvi občutek po izhodu iz dvorane.




Pa da ne bo kakšne pomote: klub temu, da sem pričakoval več, je TDKR še vseeno precej boljši film, kot večina visokoproračunskih izdelkov, ki jih zadnja leta bruhajo v holivudu. Po osmih letih od smrti Harvey Denta se je v Gothamu precej spremenilo (predvsem je postal precej večji in bolj resničen in manj filmski :P ), pričelo jim je zmanjkovati res hudega, nasilnega kriminala. Dentova smrt je omogočila, da so za zapahe spravili nekatere najhujše zločince, bogataši so spet mirni, prirejajo zabave in bankete, Bruce Wayne pa se je umaknil iz javnosti. Ogenj ponovno zaneti Bane, v temačnem zaporu odrasel fant, učenec Ras al Ghula, ki pa je bil preveč "pošasten" celo za Legijo senc, a pride kljub temu dokončati mojstrov načrt iz 1. dela trilogije.





Okupirajmo borzo? Na žalost nas s to idejo samo malo zrajca.
Film nam (v 3/4 vsaj) zares spet ponudi nekaj novega in se ne "šlepa" na prva dva, drugega pa niti ne želi preseči, ampak zatava v drugo smer. A potem nam (foolishly bi rekli Ameri ali Angleži) razkrijejo dejanske motive in načrte bad-guyev ... od izjemnih govorov in dialogov o revoluciji, vračanju oblasti nazaj v roke človeka, o pokvarjenem sistemu, ki sčasoma začne "preferirati" slabe ljudi, izkoriščevalce, tajkune, lopove, dobrim pa nadane okove in jih onemogoča ... od tega ostane zgolj weeeeee ubil si Ras al Ghula v 1. delu, weee, zdaj smo se vrnili in bomo končali njegov načrt, njega pa maščevali, weeeeee. In kaj je prazvaprav sporočilo? Sicer me je to matralo že pri drugem delu, ampak zdaj še toliko bolj .... oba govorita o tem, da je pametno vse upe položiti v eno samo osebo in se kar naprej zanašati na to, da nam bo reševala rit, sami pa se lahko drkamo do onemoglosti; le zakaj bi se skušali kaj naučiti, zakaj bi skušali biti odgovorni, če lahko tako ali tako računamo na točno določeno osebo, da bo ravnala pravilno in nam rešila riti (pa naj bo to white knight ali pa dark knight). Bane ima na začetku zelo dobre argumente. Vse se sčasoma pokvari, družba prične gniti, ampak kakšen odgovor nam ponudijo na to? Nobenega, Batman ustavi Bana, pravici je zadoščeno, dajmo spet po starem dalje, saj zdaj nas bo pa reševal bivši policist Blake. 

Eden od dveh najboljših Banovih prizorov.








Tudi Batmana v tem filmu vidimo zgolj tu in tam, kar vsekakor ni slabo, ampak ravno zato pa bi moral biti vsak njegov prihod toliko bolj zapomnljiv, moral bi ježiti dlake itd., a na žalost Batman tokrat ne počne nič zanimivega, malo strelja iz nove mašince in podeli nekaj udarcev ... ne bi rad preveč omenjal prejšnjih dveh, ampak tam je Batman počel obilico zelo zanimivih stvari: skočil je s stolpnice in je jadral po mestu, visel je na drvečem vlaku, v snop je povezal 2 skupini specialcev in jih je spustil skozi okno, prestrašil je bad-guye, vozil je po strehah ... tukaj pa se malo vozi v novi mašinci in malo na motorju, stori pa nič kaj posebnega, ne poganja strahu v kosti, good-guyem (ali gledalcem) pa ne ponudi ravno veliko stvari, da bi jih inspirirali, da bi mu sledili v vojno (ali pa posnemovalcev, ki imajo poln kufer prestrašenosti) .... sicer v bežnem prizoru na koncu res vlije poguma  good-guyem, ko uniči tank, a to ni to :P ... manjka moment podoben Batman Begins, ko načelnik izjavi, da ni nikogar več, ki bi ga lahko uporabil, nakar v ozadju Batman skoči čez most in gre reševat nastali clusterfuck; vsekakor eden najbolj zapomnljivih trenutkov v trilogiji; v TDKR česa takšnega enostavno ni (to je izključno subjektivno mnenje, saj mene osebno ni nič "potegnilo").  Film se mi je zdel tudi precej slabo tempiran, saj si na začetku misliš "končno se je pojavil, zeeh"; ob poizkusih pobega iz jame pa si misliš "daj že enkrat no, zeeeh", velika bitka čisto na koncu pa je prikazana zelo kaotično in samo za nekaj trenutkov, brez nekega pravega smisla.
Round 2.


Tehnično je film seveda brezhiben, tisti redki akcijski prizori so izjemni, predvsem pa so smiselni, ne dajo nam jih zgolj za eye-candy. A na žalost jih je malo (on oba najboljša smo že imeli možnost videti v trailerih) in nobenega tako izjemnega, kot je obrnjeni prikoličar ali strmoglavljen helikopter ali jadranje po Hong-Kongu ali visenje z drvečega vlaka ali vožnja po strehah. V kar nekaj prizorih pa se lepo opazi, kako kaskader (ali morda samo navaden extra) naredi gib, nato pa zmrzne za sekundo ali 2, saj mora počakati, da ga Batman udari, oz. da mu lahko vendarle nameni pozornost, potem, ko je "zrihtal" nekoga drugega. Računalniških efektov je zelo malo, kar je odlično, saj vse izgleda bolj resnično, predvsem prva sekvenca (ki so jo v kinih predvajali že kakšno leto nazaj) je posneta izvrstno in dejansko so na lokaciji uporabili (ali sestavili) pravi trup letala in ga obesili s helikopterja. 

BOOM



Pa naj omenim še kaj pozitivnega, saj sem doslej zgolj kritiziral (pa čeprav mi je film vseeno všeč). Selina Kyle je super. Pametna, močna,  zna skrbeti zase (kar je bila v prejšnjih dveh kritika Nolanu, češ, da je Rachel neumna in jo morajo kar naprej reševati), pa še sexy as hell. Anne Hathaway se je odrezala izvrstno, lahko bi ji namenili še več pozornosti. Tudi Joseph Gordon-Levitt se odlično znajde v vlogi osirotelega policista, ki resnično razume Waynovo bolečino. Seveda ne smem pozabiti na Bana in Tom Hardya, ki je postal res neverjeten igralec. Večino obraza mu zakriva maska (pa še cevke), a ga to ne ovira pri performansu, zares kripi upodobitev. Izvemo tudi za Banove korenine, ki segajo v temačno jamo nekje na Bližnjem vzhodu (?), a spet, zaradi velike količine stvari v filmu, se temu posvetijo premalo, čeprav traja skoraj tri ure. Ampak glede na količino materiala, bi moral verjetno film trajati 4 ure, potem bi bilo tudi kritik v tem zapisu veliko manj. O Mirandi Tate (Marion Cotillard) pa ne izvemo prav 0, razen kar nam pove sama. 


Kljub vsemu temu, je film dober in vreden ogleda, je precej boljši od vseh ostalih težkokategornikov, ki prihajaj iz filmske Meke (ali Vatikana?), a Nolana sta vanj zbasala enostavno preveč stvari, zato se nobeni od njih ne moreta posvetiti tako, kot bi bilo treba. Od množice srednjih likov do Levitta, do Anne, do Marion, do Hardya in Bala (vsakemu bi mogli nameniti več časa), do revolucij, do temačnih zaporov nekaj metrov pod zemljo, do akcijskih prizorov, do Batman prizorov ....... enostavno je vsega preveč in vsemu je namenjeno premalo pozornosti (spet, po mojem mnenju).








Why oh why did she cut her hair???????



Friday, July 20, 2012

J. Edgar


Na fakultetah so na vrsti počitnice, zato se je je spet našel čas, da kaj napišem o filmih.





Directed by Clint Eastwood
Produced by Clint Eastwood
Brian Grazer
Robert Lorenz
Written by Dustin Lance Black
Starring Leonardo DiCaprio
Armie Hammer
Naomi Watts
Josh Lucas
Judi Dench
Ed Westwick
Music by Ludovico Einaudi
Cinematography Tom Stern
Editing by Joel Cox
Gary D. Roach
Studio Imagine Entertainment
Malpaso Productions
Wintergreen Productions
Distributed by Warner Bros. Pictures


Running time 137 minutes
Country United States
Language English
Budget $35 million



Clint Eastwood, filmska legenda, ki se z igralstvom ukvarja že več kot 50 let, je tudi režiserska legenda. Prvi film je zrežiral že leta 1971. Kot je sam dejal, se je za to potezo takrat odločil, ker se mu je zdelo, da je režiranje "lažja služba", kot igranje, poleg tega pa je režiesr seveda "bog in batina" na snemanju. Od leta 71' dalje se je redno začel podpisovati kot režiser, ampak po letu 92' je zares eksplodiral, prejel je tudi 2 oskarja za režijo. In zdi se, da starejši kot je, boljši postaja. Njegovi zadnji trije filmi sicer niso doživeli takšnih ovacij pri občinstvu in kritikih, kot nekateri prejšnji, ampak še vedno si 90 % filmskih ustvarjalcev želi, da bi uspeli posneti vsaj pol tako dobre filme, kot so bili ti trije.

J. Edgar Hoover je ena od velikih ameriških osebnosti 20. stoletja, kontroverzni ustanovitelj in dosmrtni direktor FBI-ja, ki je to službo opravljal po osmimi različnimi predsedniki. Ustvarjalci filma so se tokrat res potrudili, da so nam prikazali čim bolj točno in resnično zgodovino o nastanku FBI-ja, od njegovih začetkov pa do Hooverjeve smrti. J. Edgar je majhen in nepomemben urad, ki ni imel praktično nikakršnih pooblastil, spremenil v enega najpomembnejših in najmodernejših policijskih organov v ZDA in na svetu. Pri tem je tudi mnogokrat zlorabil svojo moč, saj je izsiljeval predsednike in ministre, da so mu dajali vedno večja pooblastila, vse njihove umazane skrivnosti pa je hranil v svojem zasebnem arhivu. FBI je uspešno ustavil divji organiziran kriminal v 30ih, financirali pa so celo stripe, s katerimi so si želeli pridobiti naklonjenost javnosti. Na žalost je sam Hoover predstavljen tako, kot si ga pač predstavlja povprečen srednješolec, ki se ravno uči zgodovino. DiCaprio sicer odlično opravi svoje delo (podobno vlogo je igral že v Aviatorju), a sam lik se zdi premalo življenski in preveč tak, kot si ga ljudje predstavljamo, da bi naj bil. Na srečo kljub temu raziščejo tudi njegovo bolj skrivnostno stran, npr.  njegovo veliko navezanost na mater ter morebitno gejevsko romanco s sodelavcem. To temo kar konkretno obdelajo, čeprav se mnogo recezistov pritožuje, da je stvar speljana preveč površinsko in sramežljivo ... ampak saj se ta zgodba vendar vleče skozi celoten film in Eastwood se stvari ni lotil prav nič sramežljivo, ampak precej iskreno in odkrito?!  V resnici pa vse do danes ni nobenemu zgodovinarju uspelo popolnoma dokazati ali pa ovreči govoric o Hooverjevi spolni usmerjenosti ...


Tehnična plat filma se mi je zdela bolj uboga, od fotografije pa do maske. Veliko prizorov je precej temačnih (s čimer ni prav nič narobe), ampak osvetljeni so tako nenavadno, da jih je prav naporno in neprijetno gledati, potarani Armie Hammer pa izgleda prav komično. Glede na to, da uspejo že pri filmih z zares majhnimi proračuni delati čudeže z make-up efekti, je zares žalostno, da so pri dokaj solidno financiranem studijskem filmu stvar opravili tako "pocarsko". 

Kljub nekaterim pomankljivostim bi film vseeno priporočil vsem, ki jih vsaj malo zanima zgodovina.

Friday, July 6, 2012

Complicated Women: dokumentarec



Odličen dokumentarec o obdobju holivudskega filma, ki sem ga predstavil v prejšnjem zapisu.


Women got their virginity back. And if they lost ist again, they were in big trouble.

Tuesday, July 3, 2012

Holivud pred produkcijskim kodeksom (Pre-code Hollywood)

Joan Blondell na promocijski fotografiji; 1932
Night Nurse
Izraz "pre-code era" se nanaša na obdobje v holivudski zgodovini, ki je trajalo približno od leta 1929 do  1. julija 1934, ko so studiji začeli izvajati  strogo cenzuro svojih filmov. V ZDA je bila politika glede primernih in neprimernih vsebin v filmih v rokah lokalnih oblasti, s katerimi so se pogajali filmski studiji, s 1. julijem 1934 pa je o tem začel odločati centraliziran organ t.i. produkcijski urad. Filmi iz tega obdobja so se ponavadi ukvarjali z bolj odraslo, družbenokritično in seksualno tematiko. S podobnimi rečmi so se holivudski filmi  ponovno odkrito začeli ukvarjati šele sredi 60ih let. Produkcijski kodeks je imel na podobo filmov tako močan vpliv, da lahko za filme izdane leta 1934 hitro ugotovimo, ali so prišli v kina pred ali po 1. juliju. Potrebno je poudariti, da filmskih studijev dejansko nihče ni prisilil, da morajo upoštevati produkcijski kodeks (v resnici je produkcijski kodeks nastal že leta 1929, vendar so ga vsi enostavno ignorirali), so pa ameriški rimokatoliki ustanovili svoje gibanje in organizirali množične proteste in hkrati grozili z bojkotom filmske industrije, če se tega kodeksa ne bi upoštevalo. Studijski šefi so se seveda ustrašili izpada dobička, zato so hitro pristali na upoštevanje stroge cenzure. 



Začetki produkcijskega kodeksa segajo že v zgodnja 20ta leta, ko so se številni filmski zvezdniki znašli v ogromnih škandalih, kar je povzročilo razprave o moralnih vrednotah filmske industrije. Leta 1929 so se v Chicagu zbrali katoliški intelektualci ter duhovniki, kjer so sprejeli etični kodeks, saj so s prihodom zvoka postali filmi vse bolj drzni in provokativni. Nato so so se sestali s šefi velikih studijev, ki so ta kodeks tudi sprejeli, a ga kljub temu niso upoštevali, saj klerikalci niso imeli v rokah nobenega vzvoda, ki bi studije prisilil k poslušnosti. Šefi studijev pa so misleč, da bodo s hitrim sprejetjem kodeksa na hitro odpravili katoliško srenjo, vso stvar vzeli preveč "na lahko", saj se večina poznavalcev strinja, da studiji nikdar ne bi sprejeli kodeksa, če bi ga morali dejansko upoštevati. Kodeks namreč ni bil zgolj seznam stvari, ki ne pašejo na filmska platna, ampak je bil listina, po kateri bi bili filmski ustvarjalci dolžni širiti konzervativno ideologijo in tradicionalne (katoliške) vrednote, film pa bi bil medij, ki bi to omogočal.
  •  Tako npr. seks izven zakonske zveze ni smel biti prikazan kot nekaj privlačnega in lepega, ni smel zbujati strasti in pozitivnega odziva občinstva in ni se ga smelo prikazati kot dopustnega.
  • Plesni prizori ne smejo vzbujati čustvene reakcije, ne sme biti pretiranega gibanja prsi.
  • Vsak zločin mora biti kaznovan, storilec ne sme vzbujati simpatij pri občinstvu.
  • Prepovedano je norčevanje iz uradnih oseb, politikov in duhovnikov. Duhovniki tudi ne smejo biti prikazani komično in ne smejo biti "bad guysi".
  • Prepovedano je prikazovanje preprodajanja in uporabe drog.
Filmi bi na ta način lahko prikazovali zgolj precej izkrivljeno podobo resničnega sveta, kakšna resna družbena kritika pa bi bila precej otežena. Na srečo studiji v začetku 30ih let niso upoštevali teh predpisov in smernic, snovalci kodeksa pa so bili nemočni.



Filmi posneti v tem obdobju so zelo zanimivi zato, ker niso bili posneti po natančno določeni formuli (kot kasneje v zlati dobi studijev - čeprav nekateri najbolj legendarni izdelki izhajajo iz te dobe in ne pre-code), ampak so se lahko na izvirne načine ukvarjali z najrazličnejšimi tematikami, pisci in režiserji so se lahko povsem odkrito in neposredno "spopadli" s problemi in težavami, ki so povzročali nemir in stres med ljudmi tistega časa. 



Baby Face
Izjemno pomembno vlogo (pravzaprav najpomembnejšo) v tem času so imele ženske. Ženske so prinašale studijem največ dobička, zaradi žensk so ljudje drli v kina, ogromno filmov je bilo t.i. "ženskih" filmov, ki so se ukvarjali z žensko v glavni vlogi in njenimi problemi. Ženske so bile prikazane precej bolj resnično; bile so večplastne, kompleksne in predvsem samozavestne, v naslednjih letih pa so lahko bile predvsem dobre deklice, zveste žene ali pa pokvarjene cipe in nič vmes. Na splošno so filmi zelo odkrito raziskovali spolnost, zakonsko zvezo, medčloveške odnose, kapitalizem, družbo, kriminal, vojno, korupcijo itd., pri tem pa so z različnih zornih kotov prikazali obstoječe družbeno-moralne norme. Najbolj zabavno ob tem je, da so bili konservativci v tistem času v velikih skrbeh zaradi morale v holivudu, čeprav je v tem času v holivudu nastalo največj filmov, ki so se ukvarjali ravno z moralo. A na žalost klerikalci o morali ne želijo debatirati in je raziskovati, zadovoljni so šele, ko vsi brez vprašanj upoštevajo njihovo moralo. Leta 1934 je nastala Katoliška liga spodobnosti, ki je pozivala vse vernike po ZDA k bojkotu filmov, organizirali so tudi množične proteste. Njihov predstavnik Joseph Breen, eden od piscev kodeksa, se je ponudil za posrednika med studiji in ligo, studiji so pokleknili pod težo pritiska in pristali na strogo upoštevanje kodeksa. Ustanovili so tudi produkcijsko pisarno, ki je s svojim žigom odobrila vsak posamezen film.



GreenCine Recommends...
For those new to pre-Code, here is a list of some particular favorites, listed in chronological order:
  • The Divorcee: A milestone of the area, and one of the best films about marriage Hollywood ever produced. (Only on VHS for now.)
  • Waterloo Bridge: Poignant James Whale film that, unlike the remake, depicts prostitution in gritty terms. This is Mae Clarke's true legacy - not getting hit with a grapefruit in The Public Enemy.
  • Blonde Crazy: Cagney at his most youthful and rambunctious; Joan Blondell at her most beautiful.
  • Dr. Jekyll and Mr. Hyde: Memorable performances from Fredric March in the title role and by Miriam Hopkins as Ivy the cockney barmaid.
  • Red-Headed Woman: Thoroughly outrageous film, with Jean Harlow as an almost demented gold digger who is willing to do anything and destroy anybody to get money.
  • I Am a Fugitive From a Chain Gang: A masterful protest film, starring Paul Muni and directed by Mervyn LeRoy.
  • Gabriel Over the White House: A scorching view of Depression-era America and an exploration of the advantages of a benevolent dictator.
  • The Gold Diggers of 1933: An absolute gem, directed by Mervin LeRoy, with choreography by Busby Berkeley. The film combines ribald sex comedy with impassioned social commentary about the costs of the Depression and of governmental indifference. This second element starts slow but comes into full bloom during the unforgettable climax.
  • Baby Face: The uncut original version, rediscovered in 2005, is not only more risqué, it's also a much better movie than the released version. Barbara Stanwyck is at her hard-boiled best.
  • Queen Christina: Garbo's best movie, and one of the most sophisticated and humane explorations of sex and gender that Hollywood has ever produced.
  • The Scarlet Empress: The very last pre-Code. Released in America through a technicality a few months after the imposition of the Code, this Von Sternberg-Dietrich effort features nudity, perversity and licentiousness, in a thoroughly baroque atmosphere. 


Več na: