Evropa vs ZDA Part III

Druga svetovna vojna je prinesla svetu veliko opustošenje, že pred tem pa so marsikje izrabljali film zgolj kot režimsko propagandno sredstvo (Nemci, Italijani, Sovjeti). Po koncu vojne je bila Evropa v ruševinah in ameriški golomazni stroj je začel delovati s polno paro. Filmske industrije evropskih držav so praktično prenehale obstajati, saj države niso imele denarja niti za hrano. ZDA pa so iz vojne stopile močnejše kot kadarkoli prej in v različne panoge so lahko vlagali ogromne vsote denarja, novačili so mlade upe iz Evrope, poleg tega pa so imeli na voljo že odlično utečeni studijski sistem in prevlada ameriškega filma v Evropi se je lahko začela.

V ZDA se je potrošništvo, kot ga poznamo še danes, razvilo že takoj po koncu vojne, gospodarska rast je bila nora in kinematografi so pokali po šivih, s tem pa so šle v nebo še box-office številke. Leto 1946 je že bilo rekordno, a te številke so se z začetkom petdesetih let ponovno znižale, saj so začeli ljudje več denarja namenjati še drugim masovnim izdelkom, prav tako je eksplodiral nepremičninski trg, »vsak« si je lahko kupil hišo. Holivud se je srečeval tudi s političnimi težavami, saj so takrat začeli mrzlično preganjati komuniste in mnogi holivudski delavci so se znašli v preiskavah, prav tako se je začel vzpon televizije, ki je postala konkurenca kinu. Leta 1948 je sledil še en hud udarec, in sicer je Vrhovno sodišče ZDA odločilo, da si filmski studii več ne smejo lastiti kinodvoran, saj so s tem ustvarjali monopol in samovoljno določali, kje bodo njihovi filmi prikazani in kje ne. To je bil hud udarec za njihovo ekonomsko politiko, kar je studie še dodatno sililo v iskanje novih rešitev – v tujini. Evropski gledalci pa so z veseljem pograbili bogato producirane ameriške filme, saj si v Evropi nihče ni mogel privoščiti snemanja takšnih spektaklov. 

Prav tako je Evropo tepla njena nacionalna razdrobljenost, vsaka država zase je razvijala filmsko umetnost, pravega sodelovanja pa ni bilo, kar je pomenilo še lažje delo za Američane. Npr. leta 1953 je bila polovica vseh predvajanih filmov ameriške produkcije.

Nemško filmsko industrijo so od leta '33 pa do konca vojne obvladovali nacisti, po koncu vojne pa je razkosanje Nemčije pomenilo tudi vzpostavljanje dveh popolnoma različnih si filmskih industrij, zaradi močnega ameriškega oz. sovjetskega vpliva je pomenilo, da je trajalo kar dolgo, preden se je nemški film spet postavil na lastne noge.  Italijanski film so dolgo časa nadzirali fašisti, a tam se je film, brez močnih zunanjih vplivov in z nastopom neorealizma, prerodil že leta 1945. V Franciji je bilo na platnu 85 % filmov francoskih, po vojni pa zgolj še 40 %. To se je kasneje nekoliko spremenilo, sploh z vzponom novega francoskega vala v drugi polovici petdesetih, njegov vpliv na svetovni film pa je bil izjemen in je kasneje vplival tudi na preporod ameriškega filma konec 60-ih let. 

 Evropa je bila (in je še vse do danes) pod hudim pritiskom ameriške pop kulture (kar se po avtorjevem mnenju še posebej pozna pri mlajših (de)generacijah), a evropski film na srečo ni umrl. Preživel je predvsem zaradi tega, ker se ni spopadal z holivudom, ampak je poiskal svojo lastno pot, ki je precej drugačna. Lahko bi rekli, da se je obdržal predvsem zaradi pomanjkanja sredstev, neposredno tekmovanje s holivudom ni bila nikoli realna možnost, precej skromnejša sredstva pa so filmarje prisilile k drugačnemu pristopu. (V povprečju) se evropski filmi bolj osredotočajo na družbeno problematiko, vsakdanje življenje, vesolje in sploh vse, še vedno se močneje čuti pridih umetnosti. Evropski film ni postal zgolj masovni produkt po vzoru holivudskih, ampak je sposoben tudi pokomentirati različne (bolj ali manj) težke  teme.