Evropa vs. ZDA Part II

 

We should never forget that Hollywood was built by Europeans, and the old Jewish boys from Eastern Europe.

Maximilian Schell

Rudolph Valentino - Italijan

Razbohotenje ameriške filmske industrije in utrditev studijskega sistema sta povzročila veliko potrebo po  vedno novih talentih na vseh nivojih filmske produkcije, zato so jih vedno pogosteje začeli iskati v tujini. Zelo pomemben vir dobička so bili tudi izkupičkih od prodanih kart v tujini, kar je bil še dodaten razlog, da so v holivud novačili tujce. Videti je bilo, da so ameriški filmi univerzalni, saj so bili zelo priljubljeni po vsem svetu, celo na Japonskem, medtem ko so japonski filmi težko uspeli v Evropi ali v ZDA (enako je bilo z nemškimi filmi v Rusiji ali z ruskimi filmi v Italiji) in to je dajalo ameriškim filmom veliko prednost. Poleg tega je bilo novačenje dobro izobraženih in tehnično izjemno usposobljenih tujcev hitrejša in cenejša rešitev, kot pa vlaganje v domače kadre, hkrati pa so s tem še oslabili konkurente, saj so vsi najboljši odhajali čez lužo. In tukaj se pojavi nekakšna zanka - ker je postala ameriška filmska industrija tako močna in ker so bili ameriški filmi splošno priljubljeni po vsem svetu, so z lahkoto privabljali najboljše tuje kadre, zaradi njih je postala ameriška produkcija še bolj mednarodna in ameriški filmi še bolj priljubljeni. Seveda pa je že v prejšnjem zapisu omenjeno, da so bili evropski priseljenci tisti, ki so ameriško filmsko industrijo sploh postavili na noge.

V tridesetih so začeli po Evropi korakati nacisti, kar je med mnogimi nemškimi filmarji povzročilo preplah (še posebej, ker jih je bila večina židovskega porekla) in množično izseljevanje iz Nemčije, Avstrije in drugih držav. Nemški element v holivudu je bil že pred tem zelo močan: Erich von Stroheim (Greed), Ernst Lubitsch (Trouble in Paradise), William Wyler (Wilhelm Weiller, z 11 oskarji nagrajen Ben Hur), konec 20ih se jim je pridružil Josef von Sternberg, ki je v začetku 30ih posnel serijo neznansko uspešnih filmov z Marlene Dietrich. 

Billy Wilder

Zagotovo sta najbolj znana ubežnika pred nacističnim režimom Billy Wilder (roj. Samuel Wilder) in Fritz Lang (roj. Friderich Christian Anton Lang), ki sta s svojim ustvarjanjem močno vplivala na filmsko umetnost samo. Poleg njiju so se v ZDA zatekli še nekateri drugi, npr. igralci Peter Lorre (roj. László Löwenstein, Maltese Falcon, Casablanca,), Paul Henreid (roj. Paul Georg Julius Freiherr von Hernried Ritter von Wassel-Waldingau, Now, Voyager, Casablanca) režiserja Otto Preminger (Laura) in Douglas Sirk (roj. Hans Detlef Sierck, Written on the Wind) scenarist Bruno Frank (The Hunchback of Notre Dame), scenaristka Vicki Baum (Grand Hotel) direktor fotografije Franz Planer (Breakfast at Tiffany's), producent Henry Blanke (Treasure of the Sierra Madre) itd. V tem času je v ZDA odšlo okoli 2500 ljudi, ki so našli službo v holivudu, mnogi so delali za nizke plače. Seveda so v ZDA odhajali še mnogi drugi umetniki, filozofi in učenjaki, filozof Walter Benjamin, ki mu ni uspelo pobegniti, je raje storil samomor, kot da bi se pustil ujeti nacistom. V 40ih je nastalo kar nekaj filmov, pri katerih so večino dela opravili evropski izseljenci, najbolj znan je Casablanca, zelo zanimiv je tudi Sirkov Hitler's Madman, neodvisen film, kjer so bili producenti, igralci, scenaristi in igralci nemški prebežniki. Film je odkupil in dal v obtok MGM.

Fritz Lang

Posebej velja omeniti zgodbo Fritza Langa, ki je ne more nihče, razen njega samega, z gotovostjo potrditi. Fritz Lang je postal režiser že v 20ih letih, do leta 1933 pa je že posnel mojstrovini Metropolis in M. Ko so nacisti prišli na oblast je ravno snemal film The Testament of Dr. Mabuse, ki so ga nove oblasti prepovedale. Bil je židovskega porekla, njegova takratna žena pa je postala goreča privrženka nacistične stranke, zato sta se kmalu ločila. Kljub temu, da so prepovedali njegov najnovejši film, ga je menda k sebi poklical Joseph Goebbels, da bi mu ponudil vodenje UFE, saj je bil navdušen nad njegovim delom. Po lastnih besedah se je ravno tedaj odločil, da bo pobegnil, kar je storil še isti dan, čeprav nekateri njegovi znanci te zgodbe niso potrdili. V ZDA je večinoma snemal filme noir (Ministry of Fear, Scarlet Street, The Big Heat). Billy Wilder je iz Nemčije pobegnil leta 1934, mnogo njegovih sorodnikov pa je doletela tragična usoda (njegova mati je umrla v taborišču Plaszow, očim v taborišču Belzec, babica pa v getu Nowy Targ). Tudi on se je posvetil filmu noir, ampak snemal je tudi komedije. V svoji karieri je ustvaril nekaj izjemnih umetnin, ki so še danes med največjimi klasikami filmske umetnosti (Double Indemnity, Sounset Blvd., Stalag 17, Some Like It Hot).

Vso to dogajanje je, prav neverjetno, povzročilo "izbruh" t.i. holivudske zlate dobe (fašizem+nacizem+zvočni film+barvni film+priseljenci+huda gospodarska kriza = zlata doba ....), ki je enega od vrhuncev dosegla leta 1939, ko so v kina poslali filme: Gone With the Wind, The Wizard of Oz (ta dva sta edina, ki sta se "ohranila" še do danes), Union Pacific, Of Mice and Men, Stagecoach, Goodbye Mr. Chips, Ninotchka, Mr. Smith Goes to Washington, Destry Rides Again, Young Mr. Lincoln, The Roaring Twenties, Only Angels Have Wings, Gunga Din. Kot zanimivost lahko omenim še to, da so leta 1939 rojeni režiserji Francis Ford Coppola, William Friedkin in Peter Bogdanovich.

 Leta 1939 se je zgodilo še nekaj pomembnega - producent David O. Selznick (sin ukrajinskih judovskih staršev, producent pri Gone With the Wind) je v Angliji podpisal sedemletno pogodbo z Alfredom Hitchcockom, ki je bil takrat v ZDA že zelo dobro poznan. Leta 1940 je posnel film Rebecca, ki je dobil oskarja kot najboljši film leta, edini Hitchcockov oskar v karieri (true story).

Znano je (pa naj bo še tako presenetljivo), da so v holivudu prvih nekaj let precej dobro sodelovali z nacističnim režimom v Nemčiji, na to temo je bilo napisanega že precej. Proti koncu 30ih in predvsem po anšlusu so vendarle obrnili ploščo in začeli bolj direktno kritizirati nemške oblasti, eden prvih filmov, ki so direktno napadli nacizem je bil The Mortal Storm režiserja Franka Borzageja (sin italijanskih staršev). Bolj kot se je bližala vojna, bolj so nemške oblasti nazaj v domovino vabile nekatere svoje dragulje, med drugim Marlene Dietrich, ki jih je zavrnila in je 1939 zaprosila za ameriško državljanstvo, nato pa je postala zelo dejavna v vojski, saj je nastopila na številnih predstavah za vojake. Za svoje delo je prejela ameriško Medal of Freedom in francosko Légion d'honneur.

Po Pearl Harborju se je v filmsko industrijo vmešala tudi vlada, ki je s studii dosegal dogovor o proizvajanju bolj propagandno naravnanih filmov, ki bi podpirali ameriške vojaške napore in dosegli podporo za vojno med ljudmi. Posneli so kup filmov o vojni Dive Bomber, Wake Island, Guadacanal Diary, The Story of G.I. Joe, Edge of Darkness, The Purple Heart, A Walk in the Sun in še na tone drugih. Vojne je bilo naposled konec in leto 1946 je postalo najuspešnejše leto v zgodovini filma do tedaj, Evropa in Japonska sta bili v ruševinah in pot za popolno amerikanizacijo pop kulture je bila odprta. Več o tem v naslednjem zapisu.

 

Evropa vs. ZDA Part I

Čeprav se zdi, da je film zgolj film, ne glede na to, kdo in kje ga posname, pa nam lahko podrobnejši pogled pove drugačno zgodbo. Že vse od začetkov filmske umetnosti (ali pa industrije, precej odvisno na kateri strani Atlantika se nahajate) sta šla ameriški in evropski film vsak svojo smer. Američani še danes veliko večino evropski filmov, ki jih predvajajo, označujejo kot art filme, le redkokateri pa je deležen širše distribucije. Obratno je zgodba seveda drugačna, ameriški filmi že od 20ih let dalje preplavljajo evropke kinematografe, danes je okoli 80 % vseh filmov, ki jih vrtijo v Evropi, holivudskih. Američani so film uspešno razvili v smeri zabave oz. entertainmenta, že Samuel Goldwyn je dejal: 

Pictures are for entertainment, messages should be delivered by Western Union.

Morocco, by Josef von Sternberg, starring Marlene Dietrich.

Korenine tega prepada segajo že v čas samega rojstva nove tehnologije. Medtem ko je izum filmske kamere (zahvaljujoč bratoma Lumiere) v Evropi pomenil nastanek nove umetnosti in umetniškega gibanja, pa je v ZDA ta izum pomenil nastanek nove industrije, novega biznisa.  Edison je nov izum predstavljal kot čudo svojega časa in je ljudem že takoj pričel zaračunavati, da so lahko pogledali skozi njegovo kamero oz. da so lahko gledali njegove gibljive slike. Kmalu so ugotovili, da bi bilo pametno, če bi lahko gibljive slike predvajali čim širšemu krogu ljudi, nastalo je veliko število podjetij, vse ostalo pa je zgodovina. A začetek še ni bil tako gladek, saj so bili v Evropi doma tisti ustvarjalci, ki so začeli izumljati nove tehnike in s tem razvijati umetnost samo.

Melies.

V času pred 1. svetovno vojno so bili evropski filmi tisti, ki so dominirali na mednarodnih trgih, Francozi in Italijani so bili največji izvozniki, cca. 65 % filmov, ki so jih uvozili v ZDA, je bilo francoskega in italijanskega porekla. Leta 1907 je bilo tako v ZDA predvajanih 1200 različnih filmov, od tega je bilo zgolj 400 domačih. Izbruh vojne je stvari postavil na glavo, malce pred tem pa  so tudi prva ameriška podjetja začela delovati na evropskih tleh (Vitagraph). 

Zelo pomembno se je zavedati dejstva, da so imeli Evropejci (oz. evropski priseljenci) ogromen vpliv že na najzgodnejše obdobje ameriškega filma. Očetje še danes najbolj znanih in vplivnih studijev so bili Evropejci: Carl Laemmle, eden od ustanoviteljev Universala je bil Nemec: Wilhelm Fried, ki je prišel z Madžarske, je postal znan kot William Fox in je ustanovil Fox Film Corporation; še en Madžar Adolph Zukor je ustanovil Paramount; Samuel Goldwyn je bil Poljak in Louis B. Meyer je bil Belorus; še cel kup drugih holivudskih očetov je prišlo iz Evrope (Joseph in Nicholas Schenk iz Rusije). In skoraj 100 % teh gospodov ni zgolj Evropejcev, ampak so bili tudi Židje (the Jews run Hollywood!!!!!111enaena). 

Po koncu 1. svetovne vojne se je celotna Evropa znašla v hudi stiski in ameriškim podjetjem ni bilo težko pokupiti evropskih studijev in preplaviti trga z lastnimi izdelki. Ker je snemanje filmov prešlo vse meje, so se Američani znašli v zadregi, saj jim pe počasi pričelo primanjkovati lastnih kadrov, zato so začeli iz Evrope novačiti zvezdnike in predvsem režiserje (Greta Garbo, Marlene Dietrich, Ernst Lubitsch, F.W. Murnau), a o tem več v prihodnjem zapisu.

Fast & Furious 6

Holy fucking shit!! ...

To niso Marvelovi superjunaki, niti ni Superman.

Prizor na zgornji sliki še zdaleč ni najbolj neverjeten akcijski prizor v tem filmu. Sicer nisem poznavalec Fast&Furious serije, saj sem videl zgolj 1. del (ki mi ni bil všeč) 5. (ki je bil kul) in tega (ki je tudi kul). Naj že takoj priznam, da sem bil ob ogledu rahlo pod vplivom substanc, pa tudi ta zapis še pišem v podobnem stanju, zato moj pogled verjetno ni najbolj verodostojen. Glavna nit zgodbe je ta, da se je vrnila "umrla" Michelle Rodriguez, zaradi katere se (skoraj) ista ekipa iz 5. dela ponovno poda v akcijo, čeprav so uspešno ukradli 100 milijonov in lepo uživajo na Kanarskih otokih, ki ne izročajo most wanted kriminalcev. A vso to uživanje nič ne pomaga, družina je močnejša - družina, povezanost, skupnost, odgovornost do drugega je v splošnem zelo močna tema tega filma (pa tudi že predhodnikov), tudi vsak od množice igralcev dobi svoje trenutke slave (in verjemite, da je igralski ansambel zares zelo širok). 

Vsi glavni junaki.

Film v 130 minutah vsebuje 3 "velike" akcijske sekvence, 1 manjšo in cel kup pretepov, vmes pa se pametno večkrat ustavi in da likom čas, da zadihajo, se pogovarjajo etc. Ves ta umirjen del je precej bolj kvalitetno izpeljan, kot pri mnogih drugih filmih (npr. Die Hard 5!!!!!!!!), akcijskih prizorov pa se ne bi sramoval niti Michael Bay, a v določenih trenutkih postanejo zares over the top (Transporter style), a to kljub vsemu privabi glasen smeh iz občinstva in ne neodobravanja. Ni pa najbolj jasno, na kateri točki v zgodbi je Vin Diesel prejel supermoči, ki mu še kako pridejo prav v prizoru na avtocesti. Akcija se odvija na avtocesti, na viaduktu, kjer sta levo in desno vozišče fizično ločena (predstavljajte si Črni Kal, če bi bila pasu proti LJ oz. KP fizično ločena, vmes pa je seveda 30 metrski prepad). Vin Diesel zleze iz avtomobila na streho, perfektno tempira čas odskoka (ko se avto zaleti v ograjo), da dobi dodaten sunek, med letenjem po zraku prestreže Michelle Roudrigez, ki je poletela s tanka z nasprotne smeri, oba pa nato varno pristaneta na vetrobranskem steklu naključnega avtomobila. V eni sekvenci pred tem pa The Rock skoči iz svojega (zelo hitro premikajočega se) avtomobila približno 10 metrov na streho drugega (zelo hitro premikajočega se) avtomobila. Glorious.

The Rock v svojem elementu.

Pri vseh teh prizorih se prične človek spraševati, kdo pri produkciji takšnega formata je tisti, ki skrbi, da dobro posnamejo vse splošne plane, kaskaderske prizore, bližnje plane, kadtre/protikadre in kako uspe montažerju (ali pač montažerjem) vso to zmešnjavo zliti v nek okvir, ki dobi rep in glavo, kajti kljub vsemu so ti prizori dokaj kvalitetno posneti in človek lahko sledi vsemu dogajanju, pa tudi prostorska orientacija se ne zdi povsem razrušena. Pri zadnji akcijski sekvenci, je imel ta, ki za vse to skrbi zares zajebano nalogo, sa se vsi borijo proti vsem - istočasno se odvija vsaj 6-7 spopadov, v katere je vpletenih vsaj 15 ljudi. Vse to je potrebno natančno posneti in nato zmontirati v neke logične okvire. Kapo dol tem ljudem.

Surprise surprise ...

Najveličastnejši trenutek pa se odvije po uradnem koncu filma, ko se razkrije nov glavni bad guy, ki ga bomo očitno videli v naslednjem delu - Jason Sthatham. Transporter osebno se bo pomeril z ekipo F&F. Če bo ponovno sodeloval še The Rock, se bodo v filmu združili trije (po mojem mnenju) najpomembnejši igralci akcijskih filmov nove generacije. 

Fast&Furious 7.

Če so vam všeč akcijski filmi, ki vas naspidirajo in nasmejijo, si ga oglejte. Če pa mečete televizor skozi okno, ker nekdo brez praske preživi skok čez avtocesto, potem se ga ne dotikajte niti s 30 metrsko palico.