Best of 2013

Leto 2013 je ponovno izvrglo ogromno število filmov in holivudski izdelki so bili veči ali manj ponovno precejšnje razočaranje. A kljub temu ni težko razumeti "studijskih glav" pri njihovem početju ... če že vržejo 100 in več milijonov v posamezen film, si seveda ne morejo privoščiti pretiranih izgub, za soliden zaslužek je žal treba žrtvovati večino stvari, ki filme delajo odlične. Zato bodimo veseli za vse neodvisnike, ki nam nudijo toliko več filmskih užitkov (pa tudi evropska produkcija ne spi).

13. The Conjuring

 Po dolgem času ponovno horror film, ki me je navdušil. In izpod rok režiserja, ki je, desetletje prej, z brilijantnim filmom Saw povzročil verižno reakcijo t.i. torture porna, ki je za 10 let skoraj povsem uničil horror žanr. Na srečo se je za to odkupil s solidnim Insidious ter zdaj odličnim The Conjuring. Ponovno vidimo strašljive, spakaste obraze, ponovno dobimo srhljivo vzdušje in zares pametno uporabo posebnih efektov. Za resnični strah ne potrebujemo hektolitrov kečapa in kovinskih predmetov, ki prebadajo kožo. Obvezen ogled za vse ljubitelje grozljivk.

12. Machete Kills

  Letos smo vendarle dobili (vsaj zame) težko pričakovano nadaljevanje Mačete, odbitega, krvavega in norega filma Roberta Rodrigueza. Žal je film doživel zelo hladen sprejem (celo med feni originala) in tega ni težko razumeti, saj ta film deluje bolj kot parodija Mačete, ne pa "resno" nadaljevanje. Ampak užival sem v vsaki sekundi te noričnice. Kdo si ne želi gledati ašašina, ki si dobesedno sname obraz po vsakem umoru, kdo si ne želi videti Carlos Sheen-Esteveza kot ameriškega predsednika, kdo si ne želi videti Sofie Vergare s strojnico za joške & cock gunom? In predvsem, kdo si ne želi videti psihopatsko zlobnega Mela Gibsona? Le za ljudi s posebnim okusom.

11. Side Effects

Trilerji z mnogimi zapleti in spletkami so lahko prave zmešnjave, a če imajo ustvarjalci pravi pristop, so lahko odlični. Chaning Tatum se zaradi finančnih prevar znajde v zaporu,  SPOILER Rooney Mara pa se želi izmazati z umorom, da bi lahko srečno živela s svojo ljubico Catherine Zeta-Jones. Jude Law je zabit (naiven) moški, ki se znajde s prstom v riti,  nato se znajde pred zajebano nalogo. Želel bi si več takšnih filmov.

Fan made poster.

10. Prisoners

 Temačna drama o ugrabitvah otrok. Foter Hugh Jackman in detektiv Jake Gyllenhaal vsak na svoj način iščeta ugrabljeni deklici, čeprav imata odgovor tik pred nosom. Na žalost film proti koncu izgubi formo, kar ne pokvari vtisa, Wolverina pa čaka temačna prihodnost.

Fan made poster.

9. The Place Beyond the Pines

 The Place Beyond the Pines je 3 za 1, kar pomeni, da gledalec dobi 3 različne filme zapakirane v enega samega. Najprej spremljamo zgodbo Ryana Goslinga, nato Bradleya Cooperja in na koncu še zgodbo njunih sinov. Nepričakovani zapleti, drama, odlične predstave vseh igralcev. In other words: dolgočasen in razvlečen ;).

Fan made poster.

8. The Best Offer

Film, ki ima na Rottentomatoes oceno 39 (manj kot Paranormal Activity 5) in na Metacritic 44, je zagotovo za en drek, kaj ne? NE! Sicer ne vem, kakšne droge občasno ali redno jemljejo nekateri vidni filmski kritiki, ampak ta film je fantastičen. Zgodba je res, čeprav zavita v tančico skrivnosti, bolj preprosta in končni twist ni tako zelo presenetljiv, vendar to sta dve precej nepomembni kritiki. Film je tematsko zelo zanimiv, tehnično brezhiben, najbolj pa navduši igralska zasedba z Geoffreyjem Rushem na čelu. Obstaja velika možnost, da ne bo všeč tistim, ki jim je Thor 2 najboljši film leta.

7. Le Passe

Powerful family drama bi rekli Američani. Iranski režiser Farhadi, ki je posnel že niz kvalitetnih filmov, nazadnje je izstopal A Separation, tudi tokrat ne razočara, vrže nas v svet iranskih priseljencev v Franciji in njihovih težav, s katerimi se moramo spopadati prav vsi.  Ob starševskih prepirih najbolj najebejo otroci.

6. Gravity

Alfonso Cuarón blows our minds again. Ime si je ustvaril z Y Tu Mama Tambien, nato pa je eksplodiral z enim najboljših filmov 21. stoletja Children of Men. Verjetno je v ta film vložil toliko truda, da je potreboval kar nekaj let počitka, vendar se je čakanje izplačalo.  Gravity zares ima dokaj plitko zgodbo in površno okarakterizirane like, vendar mu je vse to oproščeno, saj nam je serviral pravi vizualni spektakel, pred katerim se lahko skrijejo vsi Michael Bayi in Iron Mani in kaj je še tega sranja. Hkrati tudi prvi 3-d film, pri katerem nisem obžaloval nakupa dražje karte, saj se je povsem izplačalo. Zdaj lahko samo upamo, da se bo holivud iz tega kaj naučil. Hint (ne bo se).

Fan made poster.

5. Mud

 Verjetno ne bomo nikdar vedeli, kaj se je 3 leta nazaj premaknilo v glavi Matthewa Mcconaugheyja, lahko smo le veseli, da je to tega prišlo. Iz igralca, ki je izgubljal čas v bednih komedijah, se je prelevil v igralsko pošast, ki ima zdaj za sabo že cel niz odličnih predstav (Bernie, Killer Joe, Lincoln Lawyer) in zdaj še film Mud, kjer igra lokalnega odpadnika. Film sicer nosi njegov naslov in vse v filmu se vrti okoli Muda, vendar v glavnih vlogah srečamo najstniška prijatelja, ki sta jih odlično upodobila Jacob Lofland in Tye Sheridan.

4. Jagten

Kaj se zgodi, ko otrok pove nekaj nepomembnih besed, vsi odrasli pa v njih prepoznajo obtožbo pedofila? Mads Mikkelsen je vzgojitelj, ki se mora soočiti s to grozljivo obtožbo, proti kateri se noben človek ne more braniti. Naša družba vseskozi potrebuje grožnjo, ki omogoča njen obstoj in naj se lov na čarovnice prične.

3. Django Unchained

Kot 15 letni mulc sem si prvič pogledal Trantinov film in vse od takrat sem zaljubljen v tega režiserja, ki me do zdaj še ni razočaral (ne, niti z Death Proof), tudi zgoraj omenjeni zažiga! Osvobojeni suženj gre reševati svojo zasužnjeno ženo in s sodelavcem pri tem pobijeta cel kup umazancev. Shut up and take my money.

Fan made poster.

2. Rush

Daniel Brühl in Chris Hemsworth sta velika dirkaška rivala Niki Lauda in James Hunt, čeprav Lauda ne ve, zakaj? Velika rivala na stezi, ki pa drug drugega ne sovražita, ampak si zavidata, saj oba živita po povsem nasprotujočih si življenjskih filozofijah. Hunt bi bil rad bolj discipliniran in umirjen, Lauda bi rad bil večji plejboj in bolj priljubljen med ljudmi. Hunt je v kratkem času živel bolje in hitreje, Lauda je osvojil več zmag in naslovov. Hunt je pofukal več pišk in spil več alkohola, a je umrl pri 46ih zaradi srčnega napada. Lauda je ostal zvest ženi, živel je relativno dolgočasno življenje in na koncu je postal milijonar. Kaj je bolje? Odvisno od tega, kakšna oseba ste.

 

1. Hannah Arendt

 Verjetno za večino ljudi bedna izbira, a ta je pogojena s poklicno in študijsko indoktrinacijo. Film sam je precej povprečen biografski izsek iz življenja ene največjih intelektualk vseh časov Hanne Arendt, vendar film vzpodbudi gledalca, da vsaj nekoliko razmišlja o resničnih problemih sveta, vesolja in nasploh vsega. Ta zapis sicer ni namenjen, da postane wall of text, a nekaj stvari je treba razložiti. Hannah Arendt je bila židovska študentka (in menda ljubimka) enega največjih filozovov 20. stoletja Martina Heideggerja, ki se je nato prostovoljno pridružil nacistični partiji in njen član je ostal vse do leta 1945. S to potezo je postal rektror univerze v Freiburgu, kjer je zamenjal židovskega kolega, s položaja pa je sam odstopil že naslednje leto.

 What stuck in the minds of these men who had become murderers was simply the notion of being involved in something historic, grandiose, unique ("a great task that occurs once in two thousand years"), which must therefore be difficult to bear. This was important, because the murderers were not sadists or killers by nature; on the contrary, a systematic effort was made to weed out all those who derived physical pleasure from what they did. The troops of the Einsatzgruppen had been drafted from the Armed S.S., a military unit with hardly more crimes in its record than any ordinary unit of the German Army, and their commanders had been chosen by Heydrich from the S.S. élite with academic degrees. Hence the problem was how to overcome not so much their conscience as the animal pity by which all normal men are affected in the presence of physical suffering. The trick used by Himmler — who apparently was rather strongly afflicted by these instinctive reactions himself — was very simple and probably very effective; it consisted in turning these instincts around, as it were, in directing them toward the self. So that instead of saying: What horrible things I did to people!, the murderers would be able to say: What horrible things I had to watch in the pursuance of my duties, how heavily the task weighed upon my shoulders!

Hannah Arendt je pred nacizmom uspela pobegniti v ZDA, kjer je napisala nekaj (za filozofijo in historiografijo) najpomembnejših del 20. stoletja (glej predvsem: Izvori totalitarizma). Leta 1961 se je udeležila sojenja Adlofu Ecihmannu v Jeruzalemu, na to temo je po vrnitvi napisala članek, ki je šokiral javnost, saj je v njem med drugim omenila tudi to, da so židje sami sebe (prek voditeljev židovskih skupnosti po Evropi) s seznami, ki so jih sami sestavljali in nato posredovali nacistom, pošiljali v taborišča, in da bi bilo število žrtev precej nižje, če bi bile židovske skupnosti slabše organizirane.

The sad truth is that most evil is done by people who never make up their minds to be either good or evil.

Evropa vs. ZDA Part II

 

We should never forget that Hollywood was built by Europeans, and the old Jewish boys from Eastern Europe.

Maximilian Schell

Rudolph Valentino - Italijan

Razbohotenje ameriške filmske industrije in utrditev studijskega sistema sta povzročila veliko potrebo po  vedno novih talentih na vseh nivojih filmske produkcije, zato so jih vedno pogosteje začeli iskati v tujini. Zelo pomemben vir dobička so bili tudi izkupičkih od prodanih kart v tujini, kar je bil še dodaten razlog, da so v holivud novačili tujce. Videti je bilo, da so ameriški filmi univerzalni, saj so bili zelo priljubljeni po vsem svetu, celo na Japonskem, medtem ko so japonski filmi težko uspeli v Evropi ali v ZDA (enako je bilo z nemškimi filmi v Rusiji ali z ruskimi filmi v Italiji) in to je dajalo ameriškim filmom veliko prednost. Poleg tega je bilo novačenje dobro izobraženih in tehnično izjemno usposobljenih tujcev hitrejša in cenejša rešitev, kot pa vlaganje v domače kadre, hkrati pa so s tem še oslabili konkurente, saj so vsi najboljši odhajali čez lužo. In tukaj se pojavi nekakšna zanka - ker je postala ameriška filmska industrija tako močna in ker so bili ameriški filmi splošno priljubljeni po vsem svetu, so z lahkoto privabljali najboljše tuje kadre, zaradi njih je postala ameriška produkcija še bolj mednarodna in ameriški filmi še bolj priljubljeni. Seveda pa je že v prejšnjem zapisu omenjeno, da so bili evropski priseljenci tisti, ki so ameriško filmsko industrijo sploh postavili na noge.

V tridesetih so začeli po Evropi korakati nacisti, kar je med mnogimi nemškimi filmarji povzročilo preplah (še posebej, ker jih je bila večina židovskega porekla) in množično izseljevanje iz Nemčije, Avstrije in drugih držav. Nemški element v holivudu je bil že pred tem zelo močan: Erich von Stroheim (Greed), Ernst Lubitsch (Trouble in Paradise), William Wyler (Wilhelm Weiller, z 11 oskarji nagrajen Ben Hur), konec 20ih se jim je pridružil Josef von Sternberg, ki je v začetku 30ih posnel serijo neznansko uspešnih filmov z Marlene Dietrich. 

Billy Wilder

Zagotovo sta najbolj znana ubežnika pred nacističnim režimom Billy Wilder (roj. Samuel Wilder) in Fritz Lang (roj. Friderich Christian Anton Lang), ki sta s svojim ustvarjanjem močno vplivala na filmsko umetnost samo. Poleg njiju so se v ZDA zatekli še nekateri drugi, npr. igralci Peter Lorre (roj. László Löwenstein, Maltese Falcon, Casablanca,), Paul Henreid (roj. Paul Georg Julius Freiherr von Hernried Ritter von Wassel-Waldingau, Now, Voyager, Casablanca) režiserja Otto Preminger (Laura) in Douglas Sirk (roj. Hans Detlef Sierck, Written on the Wind) scenarist Bruno Frank (The Hunchback of Notre Dame), scenaristka Vicki Baum (Grand Hotel) direktor fotografije Franz Planer (Breakfast at Tiffany's), producent Henry Blanke (Treasure of the Sierra Madre) itd. V tem času je v ZDA odšlo okoli 2500 ljudi, ki so našli službo v holivudu, mnogi so delali za nizke plače. Seveda so v ZDA odhajali še mnogi drugi umetniki, filozofi in učenjaki, filozof Walter Benjamin, ki mu ni uspelo pobegniti, je raje storil samomor, kot da bi se pustil ujeti nacistom. V 40ih je nastalo kar nekaj filmov, pri katerih so večino dela opravili evropski izseljenci, najbolj znan je Casablanca, zelo zanimiv je tudi Sirkov Hitler's Madman, neodvisen film, kjer so bili producenti, igralci, scenaristi in igralci nemški prebežniki. Film je odkupil in dal v obtok MGM.

Fritz Lang

Posebej velja omeniti zgodbo Fritza Langa, ki je ne more nihče, razen njega samega, z gotovostjo potrditi. Fritz Lang je postal režiser že v 20ih letih, do leta 1933 pa je že posnel mojstrovini Metropolis in M. Ko so nacisti prišli na oblast je ravno snemal film The Testament of Dr. Mabuse, ki so ga nove oblasti prepovedale. Bil je židovskega porekla, njegova takratna žena pa je postala goreča privrženka nacistične stranke, zato sta se kmalu ločila. Kljub temu, da so prepovedali njegov najnovejši film, ga je menda k sebi poklical Joseph Goebbels, da bi mu ponudil vodenje UFE, saj je bil navdušen nad njegovim delom. Po lastnih besedah se je ravno tedaj odločil, da bo pobegnil, kar je storil še isti dan, čeprav nekateri njegovi znanci te zgodbe niso potrdili. V ZDA je večinoma snemal filme noir (Ministry of Fear, Scarlet Street, The Big Heat). Billy Wilder je iz Nemčije pobegnil leta 1934, mnogo njegovih sorodnikov pa je doletela tragična usoda (njegova mati je umrla v taborišču Plaszow, očim v taborišču Belzec, babica pa v getu Nowy Targ). Tudi on se je posvetil filmu noir, ampak snemal je tudi komedije. V svoji karieri je ustvaril nekaj izjemnih umetnin, ki so še danes med največjimi klasikami filmske umetnosti (Double Indemnity, Sounset Blvd., Stalag 17, Some Like It Hot).

Vso to dogajanje je, prav neverjetno, povzročilo "izbruh" t.i. holivudske zlate dobe (fašizem+nacizem+zvočni film+barvni film+priseljenci+huda gospodarska kriza = zlata doba ....), ki je enega od vrhuncev dosegla leta 1939, ko so v kina poslali filme: Gone With the Wind, The Wizard of Oz (ta dva sta edina, ki sta se "ohranila" še do danes), Union Pacific, Of Mice and Men, Stagecoach, Goodbye Mr. Chips, Ninotchka, Mr. Smith Goes to Washington, Destry Rides Again, Young Mr. Lincoln, The Roaring Twenties, Only Angels Have Wings, Gunga Din. Kot zanimivost lahko omenim še to, da so leta 1939 rojeni režiserji Francis Ford Coppola, William Friedkin in Peter Bogdanovich.

 Leta 1939 se je zgodilo še nekaj pomembnega - producent David O. Selznick (sin ukrajinskih judovskih staršev, producent pri Gone With the Wind) je v Angliji podpisal sedemletno pogodbo z Alfredom Hitchcockom, ki je bil takrat v ZDA že zelo dobro poznan. Leta 1940 je posnel film Rebecca, ki je dobil oskarja kot najboljši film leta, edini Hitchcockov oskar v karieri (true story).

Znano je (pa naj bo še tako presenetljivo), da so v holivudu prvih nekaj let precej dobro sodelovali z nacističnim režimom v Nemčiji, na to temo je bilo napisanega že precej. Proti koncu 30ih in predvsem po anšlusu so vendarle obrnili ploščo in začeli bolj direktno kritizirati nemške oblasti, eden prvih filmov, ki so direktno napadli nacizem je bil The Mortal Storm režiserja Franka Borzageja (sin italijanskih staršev). Bolj kot se je bližala vojna, bolj so nemške oblasti nazaj v domovino vabile nekatere svoje dragulje, med drugim Marlene Dietrich, ki jih je zavrnila in je 1939 zaprosila za ameriško državljanstvo, nato pa je postala zelo dejavna v vojski, saj je nastopila na številnih predstavah za vojake. Za svoje delo je prejela ameriško Medal of Freedom in francosko Légion d'honneur.

Po Pearl Harborju se je v filmsko industrijo vmešala tudi vlada, ki je s studii dosegal dogovor o proizvajanju bolj propagandno naravnanih filmov, ki bi podpirali ameriške vojaške napore in dosegli podporo za vojno med ljudmi. Posneli so kup filmov o vojni Dive Bomber, Wake Island, Guadacanal Diary, The Story of G.I. Joe, Edge of Darkness, The Purple Heart, A Walk in the Sun in še na tone drugih. Vojne je bilo naposled konec in leto 1946 je postalo najuspešnejše leto v zgodovini filma do tedaj, Evropa in Japonska sta bili v ruševinah in pot za popolno amerikanizacijo pop kulture je bila odprta. Več o tem v naslednjem zapisu.

 

Evropa vs. ZDA Part I

Čeprav se zdi, da je film zgolj film, ne glede na to, kdo in kje ga posname, pa nam lahko podrobnejši pogled pove drugačno zgodbo. Že vse od začetkov filmske umetnosti (ali pa industrije, precej odvisno na kateri strani Atlantika se nahajate) sta šla ameriški in evropski film vsak svojo smer. Američani še danes veliko večino evropski filmov, ki jih predvajajo, označujejo kot art filme, le redkokateri pa je deležen širše distribucije. Obratno je zgodba seveda drugačna, ameriški filmi že od 20ih let dalje preplavljajo evropke kinematografe, danes je okoli 80 % vseh filmov, ki jih vrtijo v Evropi, holivudskih. Američani so film uspešno razvili v smeri zabave oz. entertainmenta, že Samuel Goldwyn je dejal: 

Pictures are for entertainment, messages should be delivered by Western Union.

Morocco, by Josef von Sternberg, starring Marlene Dietrich.

Korenine tega prepada segajo že v čas samega rojstva nove tehnologije. Medtem ko je izum filmske kamere (zahvaljujoč bratoma Lumiere) v Evropi pomenil nastanek nove umetnosti in umetniškega gibanja, pa je v ZDA ta izum pomenil nastanek nove industrije, novega biznisa.  Edison je nov izum predstavljal kot čudo svojega časa in je ljudem že takoj pričel zaračunavati, da so lahko pogledali skozi njegovo kamero oz. da so lahko gledali njegove gibljive slike. Kmalu so ugotovili, da bi bilo pametno, če bi lahko gibljive slike predvajali čim širšemu krogu ljudi, nastalo je veliko število podjetij, vse ostalo pa je zgodovina. A začetek še ni bil tako gladek, saj so bili v Evropi doma tisti ustvarjalci, ki so začeli izumljati nove tehnike in s tem razvijati umetnost samo.

Melies.

V času pred 1. svetovno vojno so bili evropski filmi tisti, ki so dominirali na mednarodnih trgih, Francozi in Italijani so bili največji izvozniki, cca. 65 % filmov, ki so jih uvozili v ZDA, je bilo francoskega in italijanskega porekla. Leta 1907 je bilo tako v ZDA predvajanih 1200 različnih filmov, od tega je bilo zgolj 400 domačih. Izbruh vojne je stvari postavil na glavo, malce pred tem pa  so tudi prva ameriška podjetja začela delovati na evropskih tleh (Vitagraph). 

Zelo pomembno se je zavedati dejstva, da so imeli Evropejci (oz. evropski priseljenci) ogromen vpliv že na najzgodnejše obdobje ameriškega filma. Očetje še danes najbolj znanih in vplivnih studijev so bili Evropejci: Carl Laemmle, eden od ustanoviteljev Universala je bil Nemec: Wilhelm Fried, ki je prišel z Madžarske, je postal znan kot William Fox in je ustanovil Fox Film Corporation; še en Madžar Adolph Zukor je ustanovil Paramount; Samuel Goldwyn je bil Poljak in Louis B. Meyer je bil Belorus; še cel kup drugih holivudskih očetov je prišlo iz Evrope (Joseph in Nicholas Schenk iz Rusije). In skoraj 100 % teh gospodov ni zgolj Evropejcev, ampak so bili tudi Židje (the Jews run Hollywood!!!!!111enaena). 

Po koncu 1. svetovne vojne se je celotna Evropa znašla v hudi stiski in ameriškim podjetjem ni bilo težko pokupiti evropskih studijev in preplaviti trga z lastnimi izdelki. Ker je snemanje filmov prešlo vse meje, so se Američani znašli v zadregi, saj jim pe počasi pričelo primanjkovati lastnih kadrov, zato so začeli iz Evrope novačiti zvezdnike in predvsem režiserje (Greta Garbo, Marlene Dietrich, Ernst Lubitsch, F.W. Murnau), a o tem več v prihodnjem zapisu.