Igralci v zatonu: All About Eve, A Star Is Born

Kako se znane osebnosti (in predvsem filmski igralci), z megalomanskimi egi, spopadajo z dejstvom, da je njihove kariere že praktično konec? Kot nam največkrat povejo mediji: z drogami, čustvenimi izpadi, poskusi samomora in še čim... "Civilisti" si praktično ne moremo predstavljati takšnih občutkov, a spodnja dva naslova sta ta problem približala širši javnosti, ki drugače vidi le senzacionalistične naslovnice revij, ki pokrivajo življenja slavnih osebnosti.

Kaj dobiš, če združiš v Cosmopolitanu objavljeno zgodbo, ki spada na gledališki oder, s filmskimi kamerami? 

 

 

Directed by	Joseph L. Mankiewicz
Produced by	Darryl F. Zanuck
Written by	Joseph L. Mankiewicz
Starring	Bette Davis Anne Baxter George Sanders Celeste Holm
Music by	Alfred Newman
Cinematography	Milton R. Krasner
Editing by	Barbara McLean
Distributed by	20th Century Fox
Release date(s)	October 13, 1950

Film, ki je bil nominiran za 14 oskarjev (med drugim 2 nominaciji za glavno žensko vlogo in 2 nominaciji za stransko žensko vlogo), osvojil pa jih je šest. Na žalost ni zmagala nobena od njih, to leto je glavnega oskarja pobrala od mrtvih obujena Gloria Swanson, za vlogo v filmu Sunset Boulevard. All About Eve je zapisan med legende zaradi ogromno stvari, a je v enem zapisu težko povzeti prav vse. Naj omenim le dve najbolj bistveni zadevi: genialen scenarij in izjemni igralci, ki so sodelovali pri tem filmu. Besede in stavki, ki jih pripovedujejo liki se lahko brez težav primerjajo z vsemi svetovnimi klasiki (od Shakespearja do Becketta).  In ni le dobro zveneč, ampak tudi nadvse inteligenten, saj so tudi liki zelo izobraženi (danes pa vržejo v scenarij nekaj kletvic in se trepljajo po ramenih, kako genialni so), zato bi bilo že branje scenarija odlična izkušnja. Na srečo so stvar le postavili na veliko platno :).Zdi se, da bi človek lahko izgovorjene besede prijel, scenarist je prav za vse, ki se pojavijo na platnu, skrbno napisal vrstice v scenariju.

Addison DeWitt: That I should want you at all suddenly strikes me as the height of improbability. But that in itself is probably the reason: You're an improbable person, Eve, and so am I. We have that in common. Also our contempt for humanity and inability to love and be loved, insatiable ambition, and talent. We deserve each other. 

Margo Channing: Spoken like an author. Lloyd, I'm not twenty-ish, I'm not thirty-ish. Three months ago I was forty years old. Forty. Four O. That slipped out. I hadn't quite made up my mind to admit it. Now I suddenly feel as if I've taken all my clothes off.

Največja zvezda se nahaja vmes.

Osrednji lik je Margo Channing, gledališka igralka na vrhuncu slave, ki zakoraka prek meje 40 in se  zaveda, da so to njeni zadnji trenutki na vrhuncu, saj mlajše tekmice že komaj čakajo, da bodo starko vrgle s prestola. Bette Davis (imho) v svoji najboljši vlogi se je konec 1940ih tudi sama soočala s krizo, saj njeni filmi niso bili preveč uspešni, mediji pa so jo že pokopavali. A kot Margo  Channing jim je pokazala, da še zdaleč ni za odmet, ta vloga ji je bila zares pisana na kožo. Nasproti ji stoji mlada Eve, brezčutna in hladnokrvna (hkrati pa nedolžna in sladka). Je kot terminator, saj gre z veliko lahkoto prek trupel, da doseže svoj cilj. Oseba, ki povezuje vse niti je gledališki kritik Addison DeWitt; vse vidi in vse ve, njega ne more nihče vleči za nos. Na nek način je dirigent, ki nas popelje skozi pripoved (ta vloga je Sandersu prinesla oskarja).

Preostali ženski osebi v zgodbi sta še najboljša prijateljica (Karen) in služkinja (Birdie).  Enega prvih zvezdnih trenutkov je bila deležna  Marilyn Monroe, ki je svojih nekaj minut izkoristila zares bleščeče. Čeprav film vodijo ženske, ne smem pozabiti še na ljubimca (Bill) in moža najboljše prijateljice ter hkrati scenarista (Lloyd). V to posrečeno druščino (oz. med trop neumnih otrok) se vrine Eve, ki jo je v življenju doletela žalostna usoda in jo začne zelo hitro razdirati, Margo pa se znajde na robu živčnega zloma. Ne vem, kako so vse zaplete dojemali ljudje v 50ih, ampak moderni gledalec zelo hitro ugotovi, kam ga bo zgodba peljala, a to nikakor ne pokvari izjemnosti filma, predvsem konec odlično zaokroži celotno zgodbo. Joseph Mankiewicz, ki je tekmoval s svojim bratom Hermanom (Citizen Kane), je z All About Eve brata naposled le prekašal, saj je bil to njegov drugi zaporedni oskar (prvi za A Letter to Three Wives). Občinstvu je predstavil (po mojem mneju) precej realno pot do uspeha in slave, saj se zdi nemogoče, da bi imel običajen "civilist" dovolj volje in moči (in ega in okrutnosti) za preboj med zvezde. Če se nekoliko preveč podrobno poglobimo v film, lahko opazimo tudi lezbično osebnost Eve, ki se pokaže povsem v zaključku in ta razmislek sploh ni povsem za lase privlečen, saj postane jasno, da bi Eve kot lezbijka veliko lažje živela s stvarmi, ki jih je počela v življenju. Mankiewicz se je z All About Eve resnično potrudil, da je občinstvu prepričljivo prikazal temno stran šovbiznisa (od fanatičnih oboževalcev, do postaranih zvezd in grebatorskih povzpetnikov; odnos medijev, kritikov in javnosti na staranje zvezdnic itd).

Kaj ste pripravljeni storiti za slavo?

Directed by	George Cukor
Produced by	Sidney Luft
Written by	Screenplay: Moss Hart Original Screenplay: Robert Carson Dorothy Parker Alan Campbell Original Story: William A. Wellman Robert Carson
Starring	Judy Garland James Mason
Music by	Songs: Harold Arlen Ira Gershwin Music direction: Ray Heindorf Orchestrations: Skip Martin

V tem filmu spoznamo Normana Maina. Za razliko od Margo Channing, se je njegova krivulja slave že obrnila navzdol, občinstvo ga je že skoraj pozabilo, kritiki dajejo njegovim filmom slabe ocene. Spoznamo tudi Ester Blodgett (oziroma Vicky Lester), ki je pevka in plesalka v orkestru. V sebi nima terminatorskega brezčutja in ubijalskega nagona, kot Eve, ampak je zelo čustvena oseba, ki se prebija iz dneva v dan in nekega dne se samo znajde ob pravem času na pravem mestu. A Star Is Born je muzikalni spektakel, posnet v techicolorju, čeprav je tragičen, nikoli ne zareže v tkivo šovbiznisa tako globoko, kot All About Eve, a je še vseno najboljša različica te zgodbe (obstajajo namreč kar 4 različne verzije tega filma, 2 je posnel Cukor). Velik del zgodbe je povedan tudi skozi veličastne muzikalne točke, ki zares jemljejo sapo, Judy Garland pa ima izjemen glas. Norman predstavi Ester producentom in ti jo sprejmejo v studio, sprva le zaradi tega, da bi mu storili uslugo, a kaj kmalu ugotovijo njen velik "star potential". V holivudski tovarni sanj seveda ne more nihče nositi tako "absurdnega" imena in priimka, kot je Ester Bdlogett, nove identitete tiskajo kar po tekočem traku. K novemu imenu seveda sodi tudi nov izgled.

Prej ...

... in potem.

Film nam ponudi zrcalno zgodbo: na eni strani vzpon nove, mlade zvezde, na drugi strani pa propad nekdaj velike zvezde, ki se nikakor ne more sprijazniti s tem, da je postal nepomemben za svet. Na žalost želi ta film biti preveč stvari hkrati: spektakularen muzikal, tragična zgodba o propadu zvezdnika, komedija o preboju v Holivud in kritika Holivuda, a se zares dobro odreže le kot muzikal, ostalo tematiko popraska zgolj po površju.

Podobno kot za  Bette Davis v prvem delu zapisa, je bila tudi za Judy Garland to prva vloga po daljšem premoru in tudi njo je doletela nominacija za oskarja. Ironično je, da je ravno ona, ki se je že od najstniških let (že ko je snemala filme z Mickyem Roonyem) spopadala z odvisnostjo od poživil, uspaval in alkohola, odigrala "trezno" vlogo, James Mason, ki je živel precej umirjeno, pa je odigral propadajočega pijanca. Produkcija je bila težavna in zelo dolgotrajna prav zaradi Garlandove, ki je kar naprej doživljala živčne zlome, odvisniške krize, zato se velikokrat sploh ni pojavila na snemanju. Originalna dolžina je bila 181 minut, v želji po  zaslužku pa je studio film skrajšal na 154 minut. Leta 1983 so film restavrirali, a na žalost se je nekaj filmskega traku za vedno izgubilo. Obnovljena verzija je sicer dolga 176 minut, a so namesto nekaterih prizorov vstavljene zgolj fotografije. V zgodovino filmske umetnosti se A Star Is Born ni zapisal s tako velikimi črkami kot All About Eve, a je kljub temu vreden ogleda, za ljubitelje Judy Garland pa je tako ali tako obvezen.

Odbito: Iron Sky, Hot Tub Time Machine

 

Nacisti so leta 1945 pobegnili na luno, leta 2018 pa sledi njihovo maščevanje.. Zagotovo ena najizvirnejših idej za film .... EVER! 

Directed by	Timo Vuorensola
Produced by	Tero Kaukomaa Oliver Damian Cathy Overett Mark Overett Samuli Torssonen
Screenplay by	Michael Kalesniko Timo Vuorensola
Story by	Johanna Sinisalo Jarmo Puskala (concept)
Starring	Julia Dietze Christopher Kirby Götz Otto Peta Sergeant Stephanie Paul Udo Kier
Music by	Laibach
Cinematography	Mika Orasmaa
Editing by	Suresh Ayyar
Studio	Energia Productions
Distributed by	Buena Vista International Finland
Release date(s)	11 February 2012 (Berlinale) 4 April 2012 (Finland) 5 April 2012 (Germany) 19 April 2012 (Denmark) 18 April 2012 (Sweden)
Running time	93 minutes
Country	Finland Germany Austria
Language	English German

 

 

Ideja za film o nacistih na luni je zrasla na zelniku Jarma Puskale, ki jo je v savni povedal režiserju Timu Vuorensoli, ta pa se je v trenutku odločil, da bo iz tega napravil film. Film je bil v produkciji od leta 2006, čeprav je prišel v kina šele 2 meseca nazaj. Z ničtim budgetom je ekipa posnela prvi teaser trailer, ki so ga nato  odnesli pokazat na festival v Cannes, da bi morebiti privabili kakšne investitorje, kar jim je tudi uspelo. Hkrati pa je teaser trailer že postal pravi hit na internetu, takrat sem ga videl tudi sam in do premiere v kinu sem podrobno spremljal vse novice povezane s tem projektom, vsi vpleteni so vložili ogromno truda za promocijo med fani, režiser je tako npr. obiskal veliko število evropskih prestolnic (med njimi tudi Ljubljano), kjer je posnel kratke videje, v katerih je vabil ljudi, da donirajo kaj denarja. Potrebno je omeniti, da so 10 % budgeta (cca. 750.000 €) zbrali z majhnimi donacijami posameznikov (anglosasi temu pravijo crowdfunding), donacije pa so nabirali na raznih spletnih omrežjih: Kickstarter, Indiegogo, Startnext itd.  Na koncu je sicer šlo precej na tesno, saj jim je v postprodukciji skoraj zmanjkalo denarja za efekte, a so projekt kljub temu uspešno speljali do konca. In končni izdelek je dokaz, da za film, ki izgleda kot visokoproračunski holivudski blockbuster, ni potrebno zapraviti na stotine milijonov dolarjev, saj Iron Sky izgleda odlično, četudi so zanj porabili desetkrat manj denarja (v bistvu več kot 10x manj), kot ga porabijo holivudski studiji za svoje produkcije. Svoje so k mednarodni produkciji dodali tudi slovenski ustvarjalci, Laibachi so namreč prispevali soundtrack za film. Na žalost Iron Sky še ni dobil vsesplošnega releasa v kinih, saj so ga do sedaj predvajali večinoma le v Evropi (minus Italija in Španija, Belgija), v ZDA so se že dogovorili z Entertainment One, ampak datum premiere še ni znan, drugi veliki trgi brez releasa so še Kitajska, Japonska in Južna Koreja.

Izjemni efekti kljub (relativno) majhnemu proračunu.

In kakšen je končni rezultat? Na žalost ne tako dober, kot bi lahko bil. Filmu se vidi, da je bil zelo dolgo v produkciji, hkrati pa je opazno, da ustvarjalci nimajo pravih izkušenj pri snemanju tako obsežnega projekta. Film je zmontiran precej površno, nekatere scene so nametane brez pravega smisla, kar poruši ritem pripovedi, posebej v spominu ostane scena bolj na začetku, kjer nam predstavijo enega od glavnih likov v slavnem prizoru, kopiranem iz filma Der Untergang, ki drugače nima nobenega smisla, šele čez nekaj časa ugotovimo, da bo to eden od glavnih likov v filmu. Tudi konec je precej črn, čeprav precej realno prikazuje možen razvoj svetovne politike v prihodnjih letih. Ampak na srečo to ne pomeni, da je film sranje, ne, kljub nekaterim pomankljivostim je hudičevo zabaven in povsem odpičen!

Najizvirnejši naslov filma ... EVER!

 

Directed by	Steve Pink
Produced by	John Cusack Grace Loh John Morris Matt Moore
Written by	Josh Heald Sean Anders John Morris
Starring	John Cusack Rob Corddry Craig Robinson Clark Duke Chevy Chase
Music by	Christophe Beck
Cinematography	Jack N. Green
Editing by	George Folsey, Jr. James Thomas
Studio	Metro Goldwyn Mayer United Artists
Distributed by	MGM/UA Entertainment Co.
Release date(s)	March 26, 2010
Running time	100 minutes
Country	United States
Language	English
Budget	$36 million
Box office	$61,336,869

 

 

Komična znanstvena fantastika, kjer trije najboljši prijatelji v srednjih letih in nebodigatreba najstnik odpotujejo na smučarski izlet, pri tem pa se po skoku v bazen nenadoma znajdejo v letu 1986. Na žalost je naslov najboljši del tega skropucala. Celoten film je precej neizvirna najstniška seks komedija, ampak KRIPI, saj se z najstnicami (ok 20-21 letnicami) ubadajo trije tipi, stari med 40 in 50 let (že res, da jih osebe v letu 1986 vidijo kot 20 letnike, ampak gledalci ji vidimo kot starce). Eden od njih je sebični luzer, ki je skušal storiti samomor, vendar na koncu ne spozna svojih napak in ne odraste, ampak se preprosto odloči za novo sebično potezo: ostane v preteklosti in izkoristi svoje poznavanje prihodnosti za osebni profit (izmisli si Google oz. Lougle in še mnoge druge poznane zadeve). Kaj mi skušaš sporočiti, film? Da moramo biti v življenju kradljive in sebične pizde? Je to prava pot do uspeha in sreče v življenju? Ni se nam potrebno naučiti svojih napak? Na srečo je v filmu dovolj golih jošk in nekaj smešnih prizorov, da ni popolno sranje. 

Primeren za preganjanje dolgčasa ali za premor med učenjem za izpit (in pa za starce, ki pogrešajo the 80's) :) .

Drugi najboljši prizor v filmu.

The Big Sleep in kaj je film noir

 Morilske nimfomanke, homoseksualni maščevalci, pornografija, romance in umori.

Whoever went to the movies with any regularity during 1946 was caught in the midst of Hollywood's profound postwar affection for morbid drama. From January through December deep shadows, clutching hands, exploding revolvers, sadistic villains and heroines tormented with deeply rooted diseases of the mind flashed across the screen in a panting display of psychoneurosis, unsublimated sex and murder most foul.
Donald Marshman, Life (August 25, 1947)

Značilna noirovska osvetlitev.

Izraz film noir se nanaša na skupino filmov posnetih  med letoma 1940 - 1958 in so ga konec petdesetih let 20. stoletja skovali francoski kritiki (mnogi med njimi so bili režiserji t.i. novega vala), ki so pričeli na novo vrednotiti mnoge holivudske filme iz 30ih in 40ih. Filmi, ki so jih označili s tem izrazom, so bili v času nastanka s strani kritikov zaničevani in tarča posmeha, prav tako njihovi režiserji in predvsem zato, ker so se upali spoprijeti tudi z realnejšo platjo ameriških sanj . Najbolj na udaru se je znašel véliki Fritz Lang, češ da je iz mojstra padel na samo dno, kjer je primoran snemati pofl, ker se je precej aktivno lotil snemanja noir filmov (čeprav je posnel legendarne: Scarlett Street, Woman in the Window, The Big Heat). Te filme težko označimo za poseben žanr, saj si izposojajo zaplete iz gangsterskih filmov, detektivskih filmov in melodram, čeprav jih pri tem preobrazijo in zlepijo skupaj na drugačen način, pomembnejša skupna točka je slog, pri noir filmih je forma precej pomembnejša kot vsebina. Low-key fotografija, temne sence, ki se vlečejo prek človeških obrazov, uporaba nenavadnih snemalnih kotov in še veliko drugih vizualnih značilnostih so ustvarjalci črpali iz nemškega ekspresionizma, ki je vladal v dvajsetih letih. Mnogi si delijo tudi skupno pripovedno strukturo (ki ni tako močan povezovalni faktor, saj nekateri noiri teh tehnik ne uporabljajo), in sicer smo deležni številnih flashbackov, mnogokrat celo flashbackov v flashbackih; glas pripovedovalca prek slike, ki nam pripoveduje zgodbo (oz. voiceover; lahko nam govori resnico ali pa tudi laže); pogosto spremljamo zgodbo samo skozi oči glavnega junaka (in včasih se glavni junak pojavi v čisto vsakem kadru). Zgodbe govorijo večinoma o gangsterjih, zasebnih detektivih in fatalnih ženskah, ki vodijo moške v propad, ustvarjalci so si jih večinoma izposojali od avtorjev šundovskih romanov, ki so postali popularni v  30ih letih 20. stoletja (najbolje poznan je Raymond Chandler). Čeprav so bili s s strani kritikov prezirani, so ljudje polnili kinematografe, zato so se noiri iz ničvrednih B filmov hitro prebili med najbolj vroče izdelke, v njih so se pojavljale mnoge pomembne zvezde tistega časa, zgodovina pa je na koncu pokazala, da so filmi noir precej bolje prestali zob časa, kot marsikateri, s strani kritikov, bolj oboževani filmi. Osrednjo vlogo v filmih noir so dobile ženske, okoli katerih se vrti večina dogajanja. Igralke in ženski liki so v začetku 30ih privabili v kina največ obiskovalcev, a z uveljavitvijo produkcijskega kodeksa so pričele počasi izginjati iz ospredja, saj so morale biti moralno neoporečne ženske doma za štedilnikom, vse ostale pa so bile cipe. Z vstopom fatalk na sceno se to ni bistveno spremenilo, saj je femme-fatale izkoriščala seks, da je dosegla svoj cilj, a bila je samozavestna, neodvisna in neustrašna. Ujetost v tradicionalno družbeno vlogo je tista, ki jo prisili v spletkarjenje, laži in umore, saj je le to način, da se osvobodi priklenjenosti na štedilnik. Filmi noir nam naslikajo zelo pesimističen svet, poln paranoje, brezupja in malodušja, brez jasno začrtanih moralnih temeljev, po katerih bi se morali ljudje ravnati.

-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

Directed by:	Howard Hawks
Written by:	Novel: Raymond Chandler Screenplay: William Faulkner Leigh Brackett Jules Furthman
Starring:	Humphrey Bogart Lauren Bacall
Music by:	Max Steiner
Cinematography:	Sidney Hickox
Editing by:	Christian Nyby

The Big Sleep je film s tako zapleteno zgodbo, da vseh dogodkov ni znal razložiti niti Raymond Chandler, avtor romana, po katerem je bil posnet film. V romanu je avtor brez zadržkov opisoval svet pornografije, kurb, mafije in morilcev, pri ekranizaciji pa so morali producenti poslušati še cenzorje, ki so imeli na takšno "umazano" tematiko ogromno pripomb, kar je še dodatno zapletlo že tako zamotano zgodbo, saj so v filmu lahko ostali le namigi. Gledalcu se predstavi tudi precejšnje število likov, o nekaterih pa se samo veliko govori, čeprav jih na ekranu nikoli ne zagledamo. Ob prvem ogledu je zmeda zagotovljena. In v vsej tej zmedi umirjeno križari Humphrey Bogart a.k.a. Philip Marlowe, privatni detektiv, ki za primerno plačilo pomaga ljudem iz zagat.

 Za ogrevanje pa še ena najbolj zabavnih anekdot iz sveta filma:

V prizoru, ko Marlowe najde Martho Vickers na kavču, je režiser Hawks rekel igralki, da naj zaigra orgazem, poleg sta bila še soigralca Bogart in Regis Toomney in še nekaj ljudi. 

"Sweetheart, what we want here is for you to simulate that you're having an orgasm."

Martha Vickers asked, "What's an orgasm?"

Nobody spoke. Nobody knew what to do. Literally. These three men, Hawks, Bogart, and Toomey—standing there with a teenage actress—asking them what an orgasm was. Dead silence. Hawks called a 10-minute break, and called Toomey aside. He asked Toomey to please go and explain to "Miss Vickers" what an orgasm was.

Toomey, who apparently was a good-natured fellow, but also the product of a strict Irish Catholic upbringing (so funny to imagine!!), went over to Martha and explained it to her. (Wish I could have been a fly on the wall for that one.)

Toomey said later to Bogart, "The girl didn't know anything. I asked, 'Are you a virgin?' 'Uh yes.' 'Do you know what an orgasm is? Mr. Hawks wants you to be having an orgasm here.' 'No, I don't know what it is.' 'You don't know what an orgasm is?' 'No.' And so, dammit, I explained to her what an orgasm was. And she got the idea all right. Howard liked the scene very much."

After that, it became a huge joke. Hawks would say to Toomey, "If I ever have to explain an orgasm again, I am calling on you." And Bogie would laugh and laugh like a madman. ( Noir of the Week)

Tokrat Marlowa najame ostareli in hendikepirani general Sternwood, saj nekdo izsiljuje njegovo mlajšo hčer (Martha Vickers), ki nam že s prvim nastopom pokaže, da je precej navihano dekle:

Marlowe: Then she tried to sit in my lap while I was standing up.

 Marlowe nato obišče trgovca s starinami, čigar resnični biznis je prodaja pornografije, vse nadaljne sledi vodijo do mestnega mafijaša številka 1, Eddie Marsa, vir vseh zapletov pa je Vivian Sternwood, ki slabo prenaša zavrnitve, saj ubije vsakega moškega, ki si jo drzne zavrniti.  Vmes se zgodi še ogromno število umorov, Marlowo flirtanje (in še kaj več) z vsako žensko, s katero se pogovarja, tragična gejevska romanca in za big bang še romanca med Marlowom ter starejšo Sternwoodovo hčerjo (tudi v resnici sta se Bogart in Bacallova poročila le nekaj tednov po koncu snemanja in še preden je film pristal v kinematografih). Med snemanjem je v filmih že igral prvi Bogart-Bacall film To Have and Have Not, ki je postal veliki hit, zato so se producenti hitro odločili, da bodo tudi pri The Big Sleep več pozornosti namenili ljubezenski zgodbi, s čimer je bilo raziskovanje primera potisnjeno na stran. Krmilo pri ustvarjanju filma je imel v rokah legendarni režiser Howard Hawks (več besede o njem v kakšnem drugem zapisu), ki se je zelo izkazal, saj je film, kljub zapleteni zgodbi, užitek gledati. Film je zelo stiliziran,  zato nas vsa zapletenost sploh ne moti, saj večino pozornosti raje usmerimo na čudaške like in izjemne igralske predstave, na odličen dialog, ki ga je užitek poslušati (Bogarta bi lahko človek poslušal v nedogled) in predvsem na Marlowa, ki je king of cool; za razliko od tipičnega noirovskega moškega, je z lahkoto kos vsem grožnjam kriminalnega podzemlja, hkrati pa ženske norijo za njim in ne obratno; Bogart kot Marlowe je vsekakor ena najbolj kul podob v zgodovini filma, kljub temu, da je stara že več kot 60 let (potrebno je omeniti, da se filmski Marlowe kar precej razlikuje od Marlowa iz Chandlerjevega romana).

Fucking awesome.

 Cenzorji so najverjetneje  prebledeli od strahu, ko so slišali, da nameravajo posneti ta film. V tistem času filmi namreč niso smeli odkrito govoriti o pornografiji, drogah ali homoseksualcih, protagonist je moral biti na koncu moralno povsem "čist", zlobneži so morali biti ujeti ali ubiti, kar je še dodatno zapletlo zgodbo, celotne prizore iz romana pa so morali enostavno izpustiti.  Gledalec mora tako sam ugotoviti motive za določena dejanja oseb na platnu, saj brez prave razlage izgledajo precej nesmiselno ( podrobneje tukaj ). Kljub vsem oviram je Hawks Marlowa uspšeno popeljal skozi umazani podzemni svet kriminala, pornografije in perverznežev.

The Big Sleep je eden najbolj cenjenih filmov noir, čeprav ne vsebuje vseh noirovskih elementov, užitek ga je gledati, poslušati dialoge in obenem poizkušati slediti zgodbi, brez težav pa si ga lahko ogleda tudi moderni gledalec, saj bo hitro padel v stiliziran noirovski svet, negodovanja ter posmeha ob preveč melodramatičnih prizorih bo zelo malo, v veliko stvareh je še vedno precej aktualen.

Brezčasna klasika

Safe ali Jason Statham je zadnji pravi akcijski junak

Directed by	Boaz Yakin
Produced by	Lawrence Bender Dana Brunetti
Written by	Boaz Yakin
Starring	Jason Statham
Music by	Mark Mothersbaugh
Cinematography	Stefan Czapsky
Studio	IM Global Automatik Entertainment Lawrence Bender Productions Trigger Street Productions
Distributed by	Lionsgate
Running time	95 minutes
Country	United States
Language	English
Budget	$30 million

Akcijski film je zadnjih nekaj let v precejšnji krizi. Ljubitelji akcije smo deležni le še ultra-epskih visokoproračunskih spektaklov a lá Transformerji, ali  pa zelo nizkoproračunskih straight-to-dvd iztrebkov z obupno produkcijsko kvaliteto in brez zvenečih imen. Edini "normalni" akcijski filmi, ki jih še snema zahodna produkcija, so zgolj tisti, v katerih nastopa Jason Statham, edini še obstoječi old-school akcijski junak, ki se uspešno izmika toči krogel, pobije goro zlobnežev, izreka šaljive enovrstičnice in to brez, da bi moral zamenjati saržer. Kot kaže so najnovejši MTV generaciji všeč samo še polizani vampirji ter kričeče tečnobe v podobi Shie LaBoufa, Hollywood pa se zna izredno hitro prilagajati, saj za marketinške raziskave ter oglaševanje porabijo vsaj še enkrat toliko denarja, kot ga porabijo za produciranje filmov. V pomoč Stathamu so sicer priskočile legende iz osemdesetih, s Sly Stallonom na čelu, ki očitno več ne morejo živeti v svetu, kjer je akcijski film stare šole skoraj mrtev, a gre na žalost pri njihovem projektu samo za 1 film (The Expendables, leto pa prihaja tudi sequel). Morda bi bilo bolje, če bi ti ostareli gospodje raje odprli svoj studio ali morda produkcijsko hišo, kjer bi nastajali cenejši a vseeno kvalitetni akcionerji, brez prekomerne doze računalniških efektov.

Statham v svojem najnovejšem filmu Blitz

V filmu Safe Stathamu, underground cage fighterju, pot prekriža mlada kitajska deklica (Catherine Chan), otroški genij, ki nosi v glavi zelo pomembne šifre, do katerih se želita dokopati kitajska in ruska mafija, svoje prste pa vmes vtakne tudi policija, ki prav tako hoče svoj košček pogače. Struktura filma je takšna, da vsakim 15 minutam zgodbe in razlaganju motivov sledi podobno dolg akcijski prizor, na koncu katerega obleži cel kup mrtvih barab. Akcija je kvalitetno posneta, odvrti se nekaj dih jemajočih prizorov, a na trenutke vse to pokvari preveč epileptična kamera, brez katere v zadnjih desetih letih očitno ne zmorejo posneti  nobenega filma več. Na artfagovsko žalost film ne vsebuje nobene globoke simbolike, nobenih aluzij, ki bi namigovale na Kanta ali Reinholda, a se ga ljubiteljem akcije vsekakor splača pogledati. Ob pogledu na režiserjevo ime, se mi ni sanjalo, kdo bi naj ta tip bil, a mi je IMDB hitro razkril, da med njegove scenaristične podvige sodi Punisher iz leta 1989 z Dolph Lundgrenom, kot režiser pa se je izkazal s filmom Fresh (1994).

Zadnji moderni akcijski junak.