Anthony Mann, James Stewart in The Man from Laramie (1955)

Tokratni zapis bo nekoliko drugačen, saj o tem filmu ni mogoče spregovoriti zgolj nekaj besed in podati svojega mnenja, ker bi bilo to povsem  iztrgano iz konteksta, kar bi bilo hudičevo neumno početje!

 

Preden lahko zapišem neka malega o filmu samem, moram podrobneje omeniti režiserja Anthony Manna in glavnega igralca James Stewarta, dva velikana holivudskega in svetovnega filma. Mann se je v takratnem studijskem sistemu pridno prebijal po hierarhični lestvici. Sprva je bil iskalec talentov in režiser "screen testov", hitro je napredoval v assistant directorja (žal ne poznam primernega slovenskega izraza; v grobem pomočnik režiserja), leta 1942 pa je posnel svoj prvenec Dr. Broadway (1942). Po proslavitvi v filmu noir, se je odločil vstopiti tudi na teren westernov, nazadnje pa se je boril z epskimi giganti, kot sta El Cid (1961) in The Fall of the Roman Empire (1964). Kljub tem "gigantom", se ga danes najbolj spominjamo po njegovih filmih noir in westernih, kjer je v ospredje postavil paranoičnega in rahlo psihotičnega glavnega junaka, ki vidi rešitev svojih travm zgolj v nasilju.  Hkrati je kot eden izmed prvih režiserjev uporabil prelepe, odprte ameriške prerije ter gorovja kot odsev junakove psihe; bolj ko na dan prihajajo junakove temačne podrobnosti, bolj se pokrajina spreminja iz lepe in idilične v temačno in grozečo, kar je nato naglo povzela tudi nova generacija filmskih ustvarjalcev.

James Stewart je velikan filmske umetnosti, v svoji karieri je sodeloval z največjimi režiserskimi legendami (Frank Capra, George Cukor, Alfred Hitchcock, Cecil B. DeMille, Otto Preminger, John Ford, Robert Aldrich), nastopil je v več kot 50 filmih. V holivud je prišel sredi 30ih, kjer je doživel prve uspehe s filmi After the Thin Man (1936), Vivacious Lady (1938) in You Can Take It With You (1938), med zvezde pa je stopil z vlogama v  Mr. Smith Goes to Washington (1939) ter The Philadelphia Story (1940). Še danes je ikona zaradi edinstvengea, rahlo žvižgajočega načina govorjenja ter rahlo sramežljive in naivne osebnosti, ki  jo je vnesel v svoje filmske like, prav zaradi tega je tudi postal vseameriški junak, zet, ki bi si ga zaželela vsaka mati, poštenjak in pravičnik, ki se vselej bori za pravo stvar, ne glede na to, koliko polen dobi vrženih pod noge. Ko ga je v začetku petdesetih v roke dobil Mann, se je ta podoba precej spremenila. Njegovi liki niso bili več vseameriški junaki, temveč nasilni, psihotični revolveraši, s temačno preteklostjo, ki iščejo poravnavo računov, da bi lahko preteklost končno pustili za sabo. To je nato z obema rokama pograbil tudi Hitchock, saj je uporabil Stewarta v znamenitih Rear Window (1954) ter Vertigo (1958). Mann in Stewart sta v 50ih skupaj posnela kar 5 westernov, zadnji izmed njih je bil The Man from Laramie.

James Stewart je Will Lockhart, kavboj, ki od mesta do mesta z vozovi prevaža tovor, v resnici pa je obseden s vprašanjem, kdo na skrivaj prodaja orožje Apačem, ki so pobili celoten odred vojaške konjenice, med njimi je bil tudi Lockhartov brat. Pri tem se zaplete v  spor z mogočnim veleposestnikom in patriarhom Alec Waggomanom (Donald Crisp) in njegovim neuravnovešenim sinom Daveom (Alex Nicol), katerega mora vseskozi iz dreka vleči Vic Hansbro (Arthur Kennedy). Will Lockhart se precej razlikuje od klasičnega mačo kavboja, ki je hladen kot led in ima situacijo nenehno pod nadzorom (npr. John Wayne), saj je vzkipljiv, nesamozavesten in ranljiv, vse te lastnosti si tudi deli z negativci. Meni najbolj zanimiv lik v filmu je sicer Vic, ki mu je Waggoman zaradi vsega, kar je storil za njegovo družino, obljubil polovico imetja, a se na žalost izkaže, da s figo v žepu, kar je Vic sicer že vseskozi čutil. Kljub temu prične iz njega bruhati bes, ob omenjanju svoje pravice in zasluženosti do imetja pa me je najbolj spomnil na Hlapca Jerneja:

Vic: Nihče me ne bo odpustil z ranča.
Več pravice imam do njega kot Dave.

Alec: Spet se motiš. Že od nekdaj
si mi zelo pri srcu, toda Dave je moja kri.
To nikoli ne bo isto.

 Film se na splošno precej spogleduje s socialističnimi idejami, kar je vsekakor presenetljivo. Tudi v boju med veleposestnikom/kapitalistom in malim človekom se postavi na stran slednjega, saj leti kritika na kapitalista, ki si ne bi smel prisvojiti ogromnih površin ozemlja, ampak bi moral delež pripadati vsakemu. Prav tako se Mann podrobneje posveti patriarhalnemu dominantnežu, ki ga predstavlja Alec Waggoman in spominja na tragičnega junaka iz starih grških tragedij. Alec želi imeti popoln nadzor nad svojo družino in svojo lastnino, a je v resnici impotentnež, ki tega cilja niti približno ne uspe uresničiti, na koncu pa izgubi tako družino kot imetje. Na ta način avtor izpostavlja slabosti patriarhizma kot družbenega in gospodarskega temelja, s tem pa že kaže tudi na spremembe, ki so zelo, zelo počasi pričele pronicati v togo ameriško družbo petdesetih let. Glavni junak na koncu dobi, kar je želel in sam odjaha v sončni zahod (ne sicer dobesedno, ampak veste, kaj mislim!).

BREZČASNA KLASIKA

WAR HORSE

Hello world! Pojavil se je še en osebek, ki se je odločil filozofirati o filmih in filmski umetnosti, čez rob me je pahnil ravno zgoraj omenjeni film. Po ogledu tega skropucala enostavno moram izliti svojo jezo in neodobravanje.

Zagotovo vas večina že pozna okvirno zgodbo tega filma, vendar vsak sestavek mora imeti nekakšen začetek. Kot mi pravi wikipedia, je film nastal po knjižni predlogi z istim naslovom, in sicer govori o fantu, ki je dobil konja, s katerim sta postala najboljša prijatelja, zaradi dogodkov izven njegovega vpliva se mora od konja ločiti, a na koncu se spet srečno združita. Slišati je dovolj jebeno preposto, a? Kako lahko zgrešiš s takšno klasično zgodbo? No, Špilbergu je več kot uspelo ...

Ogromna težava tega filma je, da človek nikdar ne ve, če gleda film namenjen otrokom, ali običajen vojaški film, ki bi imel kaj konkretnega za povedati o 1. svetovni vojni in bi tako bil zanimiv tudi za odraslega gledalca. Najprej smo vrženi na idilični angleški jugozahod (Devon) v začetku 20. stoletja, ki je povsem iztrgan iz socialno-zgodovinskega okvira, kjer so vsi večino časa zadovoljni, veseli in se jim sploh ni potrebno resneje spoprijemati z življenjem in preživetjem. Špilberg sicer vključi očeta-alkoholika (pa čeprav ga nikoli ne vidimo pijanega, niti se nikdar ne obnaša kot alkoholik), neusmiljenega veleposestnika, ki si želi denar za najem zemlje TAKOJ (ampak vedno ponudi še eno zadnjo možnost) in arogantnega plemiškega sina, ki peca babe in vozi frajerskega kabrioleta. Na žalost pa je vsa ta tematika podana zelo površno, kot da bi gledali kak Disneyev film, kjer sicer so namigi na bolj temačno realnost, ampak se liki v filmu nikdar ne počutijo ogrožene ali nesrečne. Vsekakor se nad tem ne bi pritoževal, če bi dejansko šlo zgolj za otroški film, a po približno 45 minutah nas odpelje na bojišče 1. svetovne vojne, kjer vojaki (po večini mladeniči) umirajo kot za stavo (in na precej brutalne - realne načine). V enem prvih napadov v vojni uspejo nemške strojnice pokositi vse angleške napadalce, vmes pa je zmonitrana nova podzgodba o mladi francoski deklici in njenem dedku, ki tudi živita v pravljični deželi in se ju fronta, ki poteka nekaj sto metrov stran sploh ne dodatkne. Nemški vojaki mimogrede pridejo zgolj po nekaj hrane in loncev! 

 Vrhunec filma je vsekakor off-screen uboj izčrpanega konja, ki več ne zmore vleči topov. Prismuknjeno! V filmu, kjer precej nazorno (zaradi eksplozij, strelov, plina in bajonetov umre lepo število statistov), se kamera ob usmrtitvi konja umakne proč! Po neki novi filozofiji 21. stoletja je to morda povsem logično, saj so v zahodnem svetu življenja živali že precej več vredna, kot življenja ljudi, ampak  vseeno nisem vedel, da je tudi Špilberg včlanjen v PETO. Po še nekaj brezveznih zapletih se konj in fant zopet najdeta in skupaj prijezdita domov; HAPPY END!

Tehnično je film seveda brezhiben, izjemno lepa fotografija (ki pa je na žalost v nekaterih prizorih kar moteča, saj je preveč stilizirana), kamera je izvrstna in tudi v akcijskih prizorih ni veliko tresočih kadrov ali hitrih rezov, bojni jarki ter bojišča izgledajo odlično in se skladajo z zgodovinskimi dejstvi. Igralske predstave so na nivoju, a na žalost Emily Watson ter Peter Mullan nimata kaj zanimivega za početi. Zasedba je mednarodna, saj Angleže igrajo angleški igralci, Francoze francoski igralci in Nemce nemški igralci. Ta podatek me je pred ogledom močno razveselil, vendarle bodo vsi govorili v maternem jeziku! WRONG! Kljub temu, da je zasedba mednarodna ne-le, da vsi uporabljajo angleščino, Nemci in Francozi jo govorijo z odurnimi naglasi, ob poslušanju katerih me obide slabost. Bi imeli Američani res takšne težave s podnapisi? Tarantino se vsekakor ne strinja. Še pred začetkom snemanja je svoje povedal tudi avtor knjige: 

"I won't kid you, it was more money [for the film rights] than I've ever been paid for anything I've ever written. But that wasn't the temptation. The temptation was the chance for an iconic film about the First World War, perhaps as great as All Quiet on the Western Front with its overpowering sense of waste."

–Michael Morpurgo

 To sem pričakoval tudi sam! Ravno to je bil razlog, da sem si film sploh ogledal, saj je namreč tematika 1. svetovne vojne v  filmski umetnosti precej slabo obravnavana. A namesto ikoničnega vojnega filma, mi je Špilberg serviral nek pravljični izlet v "magični svet 1. svetovne vojne", ki je zelo ubogo osnovan na resničnem svetu in njegovi zgodovini in menim, da bi morala vsa Evropa bojkotirati predvajanje tega sranja v svojih kinematografih.