Anthony Mann, James Stewart in The Man from Laramie (1955)

Tokratni zapis bo nekoliko drugačen, saj o tem filmu ni mogoče spregovoriti zgolj nekaj besed in podati svojega mnenja, ker bi bilo to povsem  iztrgano iz konteksta, kar bi bilo hudičevo neumno početje!

 

Preden lahko zapišem neka malega o filmu samem, moram podrobneje omeniti režiserja Anthony Manna in glavnega igralca James Stewarta, dva velikana holivudskega in svetovnega filma. Mann se je v takratnem studijskem sistemu pridno prebijal po hierarhični lestvici. Sprva je bil iskalec talentov in režiser "screen testov", hitro je napredoval v assistant directorja (žal ne poznam primernega slovenskega izraza; v grobem pomočnik režiserja), leta 1942 pa je posnel svoj prvenec Dr. Broadway (1942). Po proslavitvi v filmu noir, se je odločil vstopiti tudi na teren westernov, nazadnje pa se je boril z epskimi giganti, kot sta El Cid (1961) in The Fall of the Roman Empire (1964). Kljub tem "gigantom", se ga danes najbolj spominjamo po njegovih filmih noir in westernih, kjer je v ospredje postavil paranoičnega in rahlo psihotičnega glavnega junaka, ki vidi rešitev svojih travm zgolj v nasilju.  Hkrati je kot eden izmed prvih režiserjev uporabil prelepe, odprte ameriške prerije ter gorovja kot odsev junakove psihe; bolj ko na dan prihajajo junakove temačne podrobnosti, bolj se pokrajina spreminja iz lepe in idilične v temačno in grozečo, kar je nato naglo povzela tudi nova generacija filmskih ustvarjalcev.

James Stewart je velikan filmske umetnosti, v svoji karieri je sodeloval z največjimi režiserskimi legendami (Frank Capra, George Cukor, Alfred Hitchcock, Cecil B. DeMille, Otto Preminger, John Ford, Robert Aldrich), nastopil je v več kot 50 filmih. V holivud je prišel sredi 30ih, kjer je doživel prve uspehe s filmi After the Thin Man (1936), Vivacious Lady (1938) in You Can Take It With You (1938), med zvezde pa je stopil z vlogama v  Mr. Smith Goes to Washington (1939) ter The Philadelphia Story (1940). Še danes je ikona zaradi edinstvengea, rahlo žvižgajočega načina govorjenja ter rahlo sramežljive in naivne osebnosti, ki  jo je vnesel v svoje filmske like, prav zaradi tega je tudi postal vseameriški junak, zet, ki bi si ga zaželela vsaka mati, poštenjak in pravičnik, ki se vselej bori za pravo stvar, ne glede na to, koliko polen dobi vrženih pod noge. Ko ga je v začetku petdesetih v roke dobil Mann, se je ta podoba precej spremenila. Njegovi liki niso bili več vseameriški junaki, temveč nasilni, psihotični revolveraši, s temačno preteklostjo, ki iščejo poravnavo računov, da bi lahko preteklost končno pustili za sabo. To je nato z obema rokama pograbil tudi Hitchock, saj je uporabil Stewarta v znamenitih Rear Window (1954) ter Vertigo (1958). Mann in Stewart sta v 50ih skupaj posnela kar 5 westernov, zadnji izmed njih je bil The Man from Laramie.

James Stewart je Will Lockhart, kavboj, ki od mesta do mesta z vozovi prevaža tovor, v resnici pa je obseden s vprašanjem, kdo na skrivaj prodaja orožje Apačem, ki so pobili celoten odred vojaške konjenice, med njimi je bil tudi Lockhartov brat. Pri tem se zaplete v  spor z mogočnim veleposestnikom in patriarhom Alec Waggomanom (Donald Crisp) in njegovim neuravnovešenim sinom Daveom (Alex Nicol), katerega mora vseskozi iz dreka vleči Vic Hansbro (Arthur Kennedy). Will Lockhart se precej razlikuje od klasičnega mačo kavboja, ki je hladen kot led in ima situacijo nenehno pod nadzorom (npr. John Wayne), saj je vzkipljiv, nesamozavesten in ranljiv, vse te lastnosti si tudi deli z negativci. Meni najbolj zanimiv lik v filmu je sicer Vic, ki mu je Waggoman zaradi vsega, kar je storil za njegovo družino, obljubil polovico imetja, a se na žalost izkaže, da s figo v žepu, kar je Vic sicer že vseskozi čutil. Kljub temu prične iz njega bruhati bes, ob omenjanju svoje pravice in zasluženosti do imetja pa me je najbolj spomnil na Hlapca Jerneja:

Vic: Nihče me ne bo odpustil z ranča.
Več pravice imam do njega kot Dave.

Alec: Spet se motiš. Že od nekdaj
si mi zelo pri srcu, toda Dave je moja kri.
To nikoli ne bo isto.

 Film se na splošno precej spogleduje s socialističnimi idejami, kar je vsekakor presenetljivo. Tudi v boju med veleposestnikom/kapitalistom in malim človekom se postavi na stran slednjega, saj leti kritika na kapitalista, ki si ne bi smel prisvojiti ogromnih površin ozemlja, ampak bi moral delež pripadati vsakemu. Prav tako se Mann podrobneje posveti patriarhalnemu dominantnežu, ki ga predstavlja Alec Waggoman in spominja na tragičnega junaka iz starih grških tragedij. Alec želi imeti popoln nadzor nad svojo družino in svojo lastnino, a je v resnici impotentnež, ki tega cilja niti približno ne uspe uresničiti, na koncu pa izgubi tako družino kot imetje. Na ta način avtor izpostavlja slabosti patriarhizma kot družbenega in gospodarskega temelja, s tem pa že kaže tudi na spremembe, ki so zelo, zelo počasi pričele pronicati v togo ameriško družbo petdesetih let. Glavni junak na koncu dobi, kar je želel in sam odjaha v sončni zahod (ne sicer dobesedno, ampak veste, kaj mislim!).

BREZČASNA KLASIKA